Erotični filmi: Dorian Gray

Vizualno popolna, erotično elegantna, na trenutke dovolj srhljiva ekranizacija, ki se od romana loči po drznih seksualnih prizorih.

Perverzne orgije

Najnovejši Dorian Gray se od svojih predhodnikov brez dvoma loči po umetniških erotičnih sekvencah, kjer je naslovni junak prikazan kot Casanova, kot nenasitni in zelo perverzni ljubimec, ki v posteljo spravi vse kar leze in gre, če smo malo  prostaški. Tudi moške, da ne bo pomote. Tudi starejše dame in njihove hčerke v razmaku desetih minut, da ohrani tempo in renome divjega, razuzdanega in perverznega ljubimca. In prav ti prizori so posebnost tele najnovejše uprizoritve legendarnega romana. To niso le prizori seksa, to so čisto prave orgije, skorajda pornografsko obarvane sekvence, ki smo jih na podoben način videli tudi v Kaliguli Tinta Brassa. In naš Dorian seksa kot podivjan, tudi z več ženskami naenkrat, kot pravi svinger in nenasitni ljubimec, ki mu nikoli ne zmanjka libida. Slast in strast po ženskah mu zaneti obisk javne hiše, nato pa orgije prireja kar v svoji razkošni hiši, kamor pridejo prav vse dame in gospodje, ki dajo kaj nase. Vrhunec je brez dvoma prizor, kjer Dorian poseksa mlado devico, ki jo nato skrije pod posteljo in takoj za tem poseksa še njeno mamo, ki seveda nima pojma, da se hčerka skriva v isti sobi.

NOVO: Enciklopedija spolnosti

Drzen gejevski prizor

Če ste videli Othella, ki ga je sredi devetdesetih prav tako režiral Oliver Parker, potem veste, da gospod obvlada eleganco in vizualizacijo, ki pa tokrat za razliko od Othella ostane preveč statična, preveč »pozerska« in premalo čustveno nabita, a zato toliko bolj erotična in srhljiva.  Tudi zavoljo glavnega igralca Bena Barnesa, ki sicer premore dovolj karizme, a je preveč lesen, da bi konkuriral izvrstnemu Colinu Firthu, ki igra njegovega najboljšega prijatelja. In tudi Benu Chaplinu, ki igra slikarja, kateri nariše tisti zloglasen portret in nato prav tako pristane v Dorianovi postelji. Prizor je dovolj pogumen, da bo všeč gejevski publiki, in dovolj direkten, da bo morda v neroden položaj spravil ostale gledalce, saj se Chaplin in Barnes strastno poljubljata in otipavata.

Srhljiva slika

Da slikar naslika mojstrovino, ki se stara namesto Doriana, ni treba posebej poudarjati, saj zgodbo verjetno poznate, kar pomeni, da veste, da se na sliki poznajo vsi njegovi grehi in grde reči, ki jih počne skozi desetletja. Drži, slika je njegov filter, slika absorbira vse negativne stvari, ki so njegovemu popolnemu videzu prizanesene. Tudi rane, solze in seveda gube. Slika kaže realnost, Dorian pa fikcijo. Kvazi pravljico, polno umazanij, kjer pa ga na trenutke vendarle udari močan ugovor vesti. Še posebej takrat, ko se zaradi njega ubije neka gledališka igralka (Rachel Hurd Wood), ki mu je dala svoje devištvo. In na koncu, ko se resnično zaljubi v Firthovo hčerko Rebecco Hall. Atmosfera filma je nekaj posebnega, po eni strani patetična in pretirano starinska, ali še bolje, umetniška, po drugi pa srhljiva in taka, da je gledalcu na trenutke pošteno neprijetno in da ga je resnične podobe na sliki pošteno strah.