Erotični filmi: Ljubimec Lady Chatterley

Najnovejša ekranizacija znamenitega romana Ljubimec Lady Chatterley je precej zaspana in razvlečena.

 

Prizor, kjer se glavna igralca ljubita v blatu, je edini zares dober del filma.

Poletje z Moniko

Veliki Ingmar Bergman je leta 1953 posnel filmček Poletje z Moniko, v originalu, Sommaren med Monika, preprosto in sila naravno ljubezensko zgodbico, kjer se je umirjeni mladenič Harry Lund zagrel za razposajeno najstnico, ki jo je kot veste igrala Harriet Andersson. Film so odlikovali izjemno realistični in spontani prizori, da ni bilo gledalcem dolgčas, pa so v Ameriki vse skupaj skrajšali na 62 minutk. To je bilo povsem dovolj. In česar je bilo v Moniki dovolj, je sedaj v Lady Chatterley preveč. Hudičevo preveč. Lady Chatterley je dolg dve uri in pol, brez težav pa bi bil lahko dol le pol ure. Stvar bi bila ista. Gledalec bi tudi v pol ure ujel bistvo. Vse, kar se ne da stlačiti v pol ure, so pri tem filmu mašila.

Gola v blatu

Pravzaprav je cel film mašilo. Z izjemo zelo prikupne in sproščujoče sekvence, kjer glavna junaka popolnoma gola skačeta po dežju in se potem ljubita v blatu. Vse ostalo je zanič. No ja, ne zanič, marveč razvlečeno, dolgočasno, nezanimivo in počasno. Točno tako, če bi tale film dali na dirko skupaj s polžem, bi zasedel drugo mesto. Vse teče počasi. Še celo metulji letajo kot da bi bili zadeti. Huh, še slow motion je hitrejši od tegale filma. Prav imate, tudi seks je počasen in zaspan. Tak, da čakamo, kdaj bosta glavna junaka zaspala. To ni seks, to je razglednica s hribov.

 

Gozdar v glavni junakinji prebudi potlačene strasti in željo po spolnosti brez zadržkov.

Poslednji tango v Parizu

In pozor, možakar sploh ni privlačen. Je le senca Marlona Branda iz Zadnjega tanga v Parizu, pa čeprav ves čas izgleda kot Marlon Brando v Poslednjem tangu v Parizu. Če boste iskali maslo, boste iskali na napačnem mestu. Lady Chatterley je tako zelo počasen film, da bi se maslo med seksom pokvarilo in splesnelo. Kot sem rekel, možakar, sicer gozdar Parkin, ni nič posebnega. Pač pri roki je. Vedno znova in vsak dan. Punca, sicer damska in zadržana Constance, ki rabi malce adrenalina, katerega ji invalidni mož seveda ne more dati, ga pač izkoristi. Najprej zato, da prihaja njemu. Potem zato, da pride tudi njej. Njuno ljubljenje sodi v osnovno šolo. Za figure veneris in kamasutro nista niti slišala. Ljubita se pač prosto po Prešernu, ali še bolje, prosto po penisu.

Dolgočasen seks

Jasno, gledalcev ne znata potegniti v dogajanje. Gledalci med njunim hopsanjem zehajo, si grizejo nohte in razmišljajo, kje je tipka za hitro previjanje. To je čista ezoterika. To je poetika. To je vse tisto, kar pri resničnih parih seks ubije. In pozor, punca skoči čez plot zavoljo adrenalina, njen ljubimec pa je še bolj zaspan od njenega invalidnega moža. Ker hočeta vseskozi loviti spontanost, že na začetku izpadeta kot igralca. Kot dva glumača, ki jima je nerodno pred kamero odvreči oblačila. Ko jim to vendarle uspe, pa seveda izgledata kot Idioti Larsa Von Trierja. Nič čudnega, da je tak tudi tale film. Tudi tale najnovejša ekranizacija legendarnega romana, ki sedaj prah dviguje le še med nunami. Povedano drugače, le film, ki bo vznemiril upokojence. Pa še to samo tiste, ki imajo preveliko dioptrijo in so očala pozabili doma.

 

Najnovejša Lady Chatterley je v bistvu zelo razvlečen in dolgočasen film.

Ostale ekranizacije

Zelo priljubljeni in svoj čas kontroverzni roman, ki ga je na začetku dvajsetega stoletja napisal D. H. Lawrence, je do danes doživel vsaj deset takšnih in drugačnih ekranizacij. Zelo znana in najbolj vroča je brez dvoma tista iz leta 1981, ki jo je režiral Just Jaeckin, režiser kultne Emmanuelle, kjer je glavno vlogo prav tako igrala nepozabna Sylvia Kristel. Zelo zanimiva je tudi verzija iz leta 1977, ki so ji dali naslov Mlada Lady Chatterley in zgodbo zavrteli okoli nečakinje Lady Chatterley, ki najde njene dnevnike ter se preda podobnim mesenim užitkom. Leta 1985 so posneli tudi zelo vroče nadaljevanje, kjer se je naslovna junakinja znova strastno ljubila s svojim vrtnarjem. Kot zanimivost velja omeniti še japonsko verzijo iz leta 1979 in pa seveda francoski original iz sredine petdesetih, kjer je glavno vlogo izvrstno ujela očarljiva Danielle Darrieux.

 

Leta 1981 posneta verzija s Sylvio Kristel v glavni vlogi je brez dvoma veliko bolj vroča in seksi.