Seks, sveta vladar

Krtačkin blog me je spodbudil k pisanju. Bom kratka, samo nekaj provokativnih vprašanj.

Ljudje večinoma ne živijo v "sožitju" z naravo; pa če pustimo tovarne, avtomobile ipd. ob strani, ampak se res osredotočimo na stvari, ki so povezane z nagonom: prehrana, odnos do mladičev, odnos do slabotnih in starejših, boj za obstanek, itd. Seveda seks paše v tole množico. Ampak ko gre za hrano, je večini ljudi precej vseeno, če jedo ananas ali paradižnik sredi zime, mladičev ne spustijo iz rok dokler jim dejansko že ne začne plodnost malo upadati, za slabotne in starejše (glede na mater naravo) lepo poskrbimo z mehanizmi, ki jih ponuja družba. Bolj ali manj se vsi tudi gremo monogamijo, kot je zapisala krtačka, vendar pa naš "nagon" "zahteva" poligamijo. In ko govorimo o seksu, takoj govorimo o hormonih, možnih potomcih ipd.

Poraja se mi vprašanje: je seks še edina oaza, kjer smo res povezani z naravo, kjer v svojo polnost poskuša zacveteti naš zatajevani nagon? Seveda s pomočjo vibratorjev, bičev, lubrikantov in podobnega.

Ali pa je, kot je namignila krtačka, seks samo eminentno področje naše sebičnosti. Ne samo, da predstavlja neverjeten užitek, ampak se z njim (preko vseh "trofej") hrani tudi tista reč, ki ni povezana z naravo in je v živalskem kraljestvu (najbrž?) samo človeku lastna: ego.

Seks psihologiziramo, diskurz o njem poteka na šahovnici hormonov, ga omejujemo, ga odpiramo čez vse mere, smo razčustvovani ali ga povsem ločimo od čustev... Človek se pri seksu ne more odločit, ali bi bil žival ali duša. Ne pravim, da je odločitev enostavna ali da je sploh potrebna - ker najbrž je človek pač nek miks obeh-, ampak že z zavedanjem tele "binarne dvojice" (se opravičujem Levi-Straussu:)) se, po mojem skromnem mnenju, postavimo na trdnejša tla.

Seks je samo še ena stvar v življenju.