|
Avtor |
Sporočilo |
Datum objave: 18. sep 2009 08:47
|
zeljnazivljenja
Avtor teme
Datum prijave: 17.09.2009
Sporočil: 9
|
Ja, zdi se mi, da prehajam na nov nivo življenja, da počasi spoznavam, kaj si želim in kaj ne. Prej nisem razmišljala o tem. Življenje je teklo svojo pot (študij, služba, delo doma, ...). Bila sem pasivna, predvsem v duši. Nisem gledala vase, v globino duše. Čeprav je v podzavesti vedno tlel občutek zdolgočasenosti, se zanj nisem zmenila. Pa saj sploh ne vem, če sem kaj razmišljala!!! Poleg tega sem bila nesamozavestna. (Vzrok za mojo nesamozavest je po mojem mnenju predvsem dejstvo, da sem bila doma vedno priča fizičnemu in psihičnemu nasilju, poniževanju - to ti pride v kri, spere možgane in če potem visiš samo doma, se nič ne spremeni, sam pa tudi ne poznaš drugega, da bi kaj delal na tem ali pa se ti ne zdi pomembno).
Predvsem se nisem znala oziroma se še sedaj ne znam pogovarjati o svojih čustvih. Tudi jaz sem tlačila v sebi, potem pa je vsake toliko časa izbruhnilo, seveda v pretirani meri. Zadnje obdobje pa tudi izbruhov ni več, kot da se mi ne da ubadat več s tem.
Glede pogovora: moram se naučiti sproti reševati zadeve, seveda na konstruktiven in prijazen način. Vendar pa se bojim, da res hočem iti naprej, obrniti nov list življenja. Ali sem strahopetna? Bežim pred problemom, namesto, da bi ga reševala? Ne da se mi več... imam veliko energije za veliko stvari, s tem se mi pa ne da več ubadati. Ali je možno, da v zvezi, čeprav si sam odgovoren za to, pride do te točke, ko ni več povratka nazaj ali pa je ta tako daleč, da je pot tako težka, da raje začneš znova. Enostavno, ne da se mi!
V roku enega tedna bom rešila vse skupaj. Da le najdem večer, ko ne bo časovne stiske, in se usedeva ter mu vse priznam.
|
Datum objave: 18. sep 2009 09:15
|
modripIamen
Datum prijave: 24.10.2007
Sporočil: 266
|
Kaj dosti ni za dodati. Kot je že Lara zapisala, žal pa je to morda tebi kot avtorju nekoliko težje - ob ponovnem prebiranju sporočila se razbere že tudi tvoj odgovor.
Vikend je pred vama - morda priložnost za pogovor o prihodnosti vajine zveze. Lahko si tudi postavita ne konkreten rok za spremembe, oz končni dogovor (razumen: 1 teden do 1 mesec npr)
Še moj pogled:
Različna sta si in tudi vajina pričakovanja. To da si bolj izobražena s končano fakulteto lahko ni bistveno, rekel pa bi da v tvojem življenju morda slediš drugačnim ciljem (ki si jih opisala).
Težavnost zaključka/končanja razmerja je lahko sorazmerna njenemu trajanju in vložku vanj. Sedem let ni malo, a kaj je to proti večnosti? In zaključek bi znal bit moreč: fant bo morda poskušal vse, da bi te zdržal, za okolico boš morda ožigosana kot kriva za razpad zveze in okarakterizirana še s kakšnimi lastnostmi in pridevniki, ki se ti ne sanja da jih imaš ...
A vedi eno - življenje je v tvojih rokah in ti sama odločaš o njem. In sedanja izkušnja, kakršna že je, je košček mozaika v njem. 27 let so mlada leta in pred teboj je še ogroooomno izzivov in novih (norih) izkušenj!
In še tebi povem, pomni za življenje: Kar ne ubija, krepi!
Srečno! In če ti bo, sporoči kako se stvari odvijajo. Firbec nas mantra!
|
Datum objave: 18. sep 2009 09:24
|
modripIamen
Datum prijave: 24.10.2007
Sporočil: 266
|
ŽeljnaŽivljenja - vmes ko sem pisal moje sporočilo, se opzil, da si še še enkrat javila.
Ne dvomim, da si se prav odločila, postavila si si prvi rok, razmisli še o drugem roku, ko si rečeš - zdaj je dejansko konec, kar je bilo za menoj je zgodovina in grem naprej!
Nisi nesamozavestna! Dejanja kot je končati študij, skrbeti za sebe (šport ...), tvoje ugotovitve, ki si jih opisala na forumu, ter še marsikaj kar ne vemo o tebi, kažejo na tvojo moč in voljo, ki prihaja iz tvoje notranjosti! In to zagotovo ni nesamozavest, kvečjemu njeno nasprotje!
Za dežjem (VEDNO) posije SONCE!
|
Datum objave: 18. sep 2009 09:57
|
Alaskan
Datum prijave: 30.04.2009
Sporočil: 48
|
Željnazivljenja, naj še jaz vtaknem nos v tvojo zadevo.
Previdno z željami, ker se ti lahko izpolnijo!
Prav si napisala, da si sebična, saj obstaja možnost, da tvoj partner čuti enako kot ti pa te ne želi prizadeti.
Po drugi strani pa samo en nasvet. Če si nezadovoljna s to vezo, jo prekini. Vendar bodi pripravljena sprejeti vse posledice v zvezi s tvojo odločitvijo. Slabe ali dobre. Zavedaš se, da mečeš zaklad stran in to je čista resnica(Koliko je moških, ki bi živeli pri starših svoje drage, skupaj z celim avtobusom žlahte?). Sta kdaj poizkusila na iti na svoje? Zgraditi hišo? Jo napolniti z otroškimi kriki veselja? Ali je vse ostalo pri načrtovanjih?
Ne misli da zaljubljenost traja večno. To je najbolj primitivna faza neke veze. In ko se zaljubljenost konča, je potrebno narediti kar konkretne korake naprej, ne pa ostati na statusu quo. Moti te partnerjeva (ne)odločnost? Postavi ga na čelo družine. Prepusti mu odgovornost, ne glej mu pod prste.
Motiš se, da mu ni do spolnosti. Ne poznam živega bitja, ki mu ni do spolnosti. Razen da mu ni do spolnosti s teboj, saj ve, da ti z njim ne uživaš (Hud udarec na moški EGO, btw). Razlog zakaj te (morda) ni prevaral je lahko edinole v tem, da te preveč spoštuje.
zato ne razumem tvoje težnje k primerjanju svojega partnera z drugimi osebami. Iz mojega vidika, on ni sebičen, zato tudi ne udari po mizi in zato je copata? Ženska zresni se. Oziroma še bolje, dobi si kakega mačota! Boš potem videla, kaj ti bolje odgovarja.
Po drugi strani te pa razumem, manjka ti rdeča nit. Tista začimba, ki naredi vsak dan vreden naslednjega. Nimaš se česa veseliti, tvoji dnevi so rutina in najbolj logičen je poskus pobega iz vsakdanje turobnosti. Na tvojem mestu bi pred menjavo partnerja prej poiskusil zamenjati življenski stil obeh, dodal nekaj adrenalina. Glede na to, da sta oba še relativno mlada, si lahko privoščita kakšen nizko-proračunski potep po Evropi, ali po kakšnih bolj eksotičnih krajih. Vključi partnerja v svoje življenje.
Če tega ne moreš/želiš, je pomoje edina možnost, da stopita vsak na svojo pot. Vendar vedi, da se s tem tvoje težave ne bodo rešile. Slej kot prej boš pristala na isti točki, kot si sedaj in bo potrebno ponovno narediti nekaj korakov.
Lahko pa v nedogled menjaš partnerje. Tudi to je rešitev. Verjetno še najlažja.
To je moje skromno mnenje in ni osebni napad. Želim ti lep dan še naprej!
Alaskan
|
Datum objave: 18. sep 2009 10:10
|
Nanita
Datum prijave: 03.07.2009
Sporočil: 42
|
Pozdravljena željnaživljenja!
7 let v razmerju je težko zavreči ampak zakaj bi še zmeraj živela tako, če pa sama nisi zadovoljna? Verjetno si se že vprašala kaj bo iz te veze, če boš v njej vztrajala. Nič kaj dobrega ne bo zate pa po vsej verjetnosti tudi za tvojega partnerja. Kvečjemu boš trpela, ne boš si mogla uresničiti svojih želja, živeti polno življenje, uglavnem v tebi bo zmeraj neka praznina, ki je tvoj partner ne more izpolniti. Zato je najbolje da zbereš svoj pogum in to priznaš njemu. priznaj mu svoje občutke, želje, misli..Nikakor ne imej občutka krivde, ker če boš zaradi tega občutka krivde vezo nadaljevala bo vse samo slabše. Nikar ne tlači svojih čustev in želja, saj si vendar ti tista, ki odloča o svojem življenju. Vem da lahko zbereš pogum in odpreš nov list v življenju. Ne glede na vse si zmeraj zapomni, da gre za tvoje življenje in drugi nimajo kaj odločati o tem s kom boš ti, kje boš zaposlena, kako boš živela...ni pomembno kaj si bodo drugi mislili o tebi, če boš končala razmerje, pomembno je tvoje počutje, tvoja sreča, skratka pomembna si ti. In znebi se občutka krivde, saj globoko v sebi veš, da vsega pa le nisi ti sama "zakuhala", nekdo je pripomogel k temu.
Držim pesti da boš zbrala pogum in priznala svoja čustva, ter tako obrnila nov list življenja.
P.S. Lahko dobiš nasvetov kolikor hočeš, vendar konec koncev o vsem tem odločaš ti.
[Število urejanj članka: 1, zadnje urejanje 18.09.2009 ob 10:23.]
|
Datum objave: 18. sep 2009 10:39
|
zeljnazivljenja
Avtor teme
Datum prijave: 17.09.2009
Sporočil: 9
|
Nimam namena menjavati partnerjev. Očitno res še nisem dorasla. Očitno sem še vedno stara 18 let. Nikoli v življenju pa še nisem na življenje gledala s tako pozitivne strani. Ali res primerjam partnerja z drugimi? Sem mislila, da ga le s seboj. (?) Na svoje sva le načrtovala iti, vendar se je vedno ustavilo pri denarju. O otrocih nisva razmišljala, preden ne dokončam s študijem. Sedaj že nekaj časa delam, vendar me preganjajo te krive misli
Nisva storila koraka naprej, preveč sva odlašala.
Očitno imam res napačna pričakovanja za življenje.
|
Datum objave: 18. sep 2009 10:51
|
casanovak
Datum prijave: 15.09.2008
Sporočil: 5
|
Jaz pa ti predlagam, da mu pokažeš kaj si napisala v ta forum + mnenja ostalih in potem se pogovorta.
Amen.
[Število urejanj članka: 1, zadnje urejanje 18.09.2009 ob 10:51.]
Rad bi vedel kaj misli ženska...
Vse drugo je postranskega pomena.
|
Datum objave: 18. sep 2009 12:27
|
lušnajst
Datum prijave: 05.05.2009
Sporočil: 107
|
Lahka naloga za nas, ki ti pišemo...težka naloga za tebe, ki boš morala narediti korak. Poskušala bom biti kratka v podajanju svojega mnenja in razmišljanja. Ne glej na 7 let, nekateri po 20-ih obrnejo nov list. Našla sem se v tvojem pisanju in ti pišem iz lastnih izkušenj. Morje je bilo metanje časa in denarja, zakaj bi šli v kino, če bi lahko čas izkoristili za kaj bolj pomembnega. (film pogledaš in to je to), kavo lahko pijemo tudi doma....ne rabiš prijateljic saj imaš mene.....ne bom več pisala, ker so spomini še živi (čeprav je minilo kar nekaj časa). Verjemi veliko več let sem pustila za seboj kot jih boš (morda) pustila ti in ko se danes ozrem nazaj mi ni žal. Žrtvovala sem tudi veliko več pa vseeno. Danes živim, diham s polnimi pljuči.... in to je bistvo. Ne bom ti sugerirala naredi tako oz. ne naredi tega, predvsem je to tvoja odločitev, ki pa kot sem rekla niti slučajno ni lahka. Morda je olajševalno edino le to da si bistvene stvari že razčistila v svoji glavi. Za konec le še to .....danes, ko se bom vrnila domov bom svojega dragega poljubila ker ga ljubim in ker sem ga pogrešala med tem ko sva bila v službi ne pa iz navade,občutka krivde ali dolžnosti (kar sem v prejšnji zvezi seveta tudi jaz počela).....verjemi občutek je božanski. Dekle držim ti pesti karkoli se boš odločila, ne oziraj se...pojdi naprej. Srečno !
(upam da te še kdaj berem)
"Ne morem osrečiti drugih, če najprej ne osrečim sebe"
(Brian Tracy)
|
Datum objave: 18. sep 2009 12:55
|
dorca
Datum prijave: 27.08.2009
Sporočil: 5
|
Pozdravljena!
Najbolj važno je, da veš kaj bi rada. Če se sama spoštuješ, te bo spoštoval tudi on.
Včasih je bolje namesto kina odditi na sprehod po naravi, po gozdu, samo da si v samotu, stran od drugih. Toliko stvari si takrat poveš, ko doma preprosto ne zmoreš, ne najdeš časa. Takrat pa sta samo vidva in nekaj se morata pogovarjati, da vama ni dolgčas. Doma najdeš takrat tisoč izgovorov, kaj je nujno treba še narediti, samo, da odlašaš pogovor.
Ko boš vedela kaj hočeš od vajinega odnosa, mu povej kaj si razmišljala, kaj se ti plete po glavi in poskusita skupaj najti rešitev, ki bo dobra za vaju, ne za druge. Če bi jaz poslušala, kaj pravijo drugi, bi bila že zdavnaj 2 metra pod zemljo. Pa nisem egoist, nasprotno od tega. Poskušam pomagati po svojih močeh. moj moto je, da če ne moreš pomagti, tudi nagajati ni potrebno.
Jaz osebno, ko imam poln kufr vsega rečem vsi v kuhinjo, se bomo pogovoril. Takrat se ulije plaz očitkov, jeze, nato vsak pove svoje mnenje, zakaj tako in tako, se pogovorimo in je.
Kadar pa imam s partnerjem probleme, pa rada vidim, da sva sama, saj le tako lahko v miru poveš, kaj ti ležiš na duši.
Veš, kjer je volja, je pot.
|
Datum objave: 18. sep 2009 12:56
|
Angelcek
Datum prijave: 21.04.2008
Sporočil: 71
|
ZeljnaZivljenja, naj ti povem svojo izkušnjo. Za sabo imam zelo težko ločitev staršev (to je bilo kakšnih deset let nazaj), ki je pustila velike brazgotine na vseh članih naše družine. Vsi dmo dolgo potrebovali, da smo nekako spet zgradili svoje osebnosti nazaj. Očetova družina naju je s sestro izločila, zasmehovala, grozila, teptala, oče se naju je za nekaj časa odrekel, besnel, pa hkrati predirljivo jokal kot otrok, ko sva s kovčki odhajali z mamo. Mama je padla v depresijo, leta jokala. Sestra se je zaprla vase, jaz sem menjavala fante, ker sem se skušala nahraniti z njihovo ljubeznijo, bolehala za bulimijo, dneve in noči prejokala, ker mi je bilo za starša tako hudo. Nisem vedela, komu in kako naj pomagam, v resnici pa sem sama najbolj potrebovala pomoč, ljubezen, občutek varnosti. Mislila sem, da bom kar umrla od bolečine, mislila sem, da nisem vredna ljubezni, a namesto predaje sem se začela boriti kot lev za svojo srečo in sedaj lahko rečem, da sem zelo srečen človek, ki ceni vsak dan posebej.
Zakaj ti to govorim? Zveni brez smisla? Kot da nima veze s tvojim problemom? Pa ga ima. Moja mama in oče sta si bila in sta si še vedno dva najbolj različna človeka, kar jih poznam. Ne bi se mogla bolj razlikovati, ničesar skupnega nimata. Vsak zase sta zelo dobra človeka, ampak sanja se mi ne, kako sta se našla in vztrajala v zakonu celih 25 let. Potem pa se je ta zakon tako kruto končal, kar je bilo seveda normalno soslednje popolne nekompatibilnosti, manjka ljubezni, osamljenosti vsakega od njiju. Mami mi je rekla, da ga je že pred prvim otrokom želela pustiti, pa se ji je tako smilil, ker je imel težko življenje in zato ni znal dajati ljubezni, uživati v življenju, biti družaben,ipd. Potem je zanosila prvič, nato še drugič in bila pri tem zelo nesrečna, in nato vztrajala v družinski agoniji celih 25 let. Na videz smo bili urejena družina, v resnici pa smo živeli v praznem, osamljenem zaporu.
Sedaj imata že leta vsak svojega partnerja - oče še nikoli ni bil tako živahen, ljubljen, zaljubljen, srečen, izpopolnjen, tudi mama je z ljubeznijo svojega življenja, se mi zdi. Zdaj sta lahko to, kar sta, pa imata partnerja to pri njiju rada.
Vesela sem, da se je zgodila ta napaka, da sta me naredila, ampak nikomur, res nikomur ne privoščim moje izkušnje in izkušnje cele družine, vsakega posebej. Nikoli nisem vedela, kaj pomeni živeti v srečni družini in še sedaj si je čisto zares ne želim. Šele sedaj se učim, da je v družinah lahko tudi lepo, da si stojijo ob strani, da se zabavajo, se imajo brezpogojno radi, ipd...
Polagam ti na srce, da dobro premisli, s kom si boš ustvarila življenje. Kaj do tega človeka čutiš, ali imata dovolj skupnega, ali bosta lahko zvozila skupaj vse, kar prinaša življenje. Seveda, vsakemu paru se lahko zalomi, je pa sreča veliko verjetnejša, če je osnova dobra. In usmiljenje zagotovo ni dobra osnova.
Želim ti veliko partnerske in družinske sreče, a zanjo moraš najprej biti srečna ti.
|