|
|
| Avtor |
Sporočilo |
|
Datum objave: 12. Jul 2008 12:41
|
|
kanta
Datum prijave: 07.05.2008
Sporočil: 411
|
Okej...res je tukaj samo ena skrajnost: če veš, da bo otrok imel zdravstvene probleme!
Zame, ni drugega primera, kjer bi opravičevala splav.
|
|
Datum objave: 12. Jul 2008 13:10
|
|
bebcek
Datum prijave: 01.05.2008
Sporočil: 376
|
...v primeru rizicne nosecnosti, nemogocih zivljenskih pogojih....seveda samo v skrajnih primerih....ce je bila dusa spojena s telesom je nimamo pravice odrezati od tega sveta!
neosvojljivih trdnjav ni, so le slabi napadalci
by xxx
|
|
Datum objave: 2. Sep 2008 01:59
|
|
soda
Datum prijave: 01.09.2008
Sporočil: 46
|
tabletke so baje tut lahko problem. pr men za splav skoraj ni dost dobrega opravičila... če že nočeš met otroka, potem ga rodiš in daš posvojit. tisti k ne morjo met svojih otrok veselo čakajo take, ki jih lastna mama zavrže.
kanta, ne deli se otroka na zarodek pa človeka, človek je od takrat naprej ko prideta jajčece pa semenčece skup, ne glede na to, kolko je razvit!
|
|
Datum objave: 5. Sep 2008 00:57
|
|
marateja
Datum prijave: 28.06.2008
Sporočil: 15
|
Jaz sem proti splavu. Razen v primeru zdravstvenih težav samega zarodka (mislm, da je rojstvo otroka, ki se bo celo življenje mučil ni potrebno)in v primeru posilstva (ko otrok ni načrtovan, v tem primeru tudi nezaželjen).
Glede na to da se danes sexa že zeeelllo kmalu (seveda saj naj bi bili "kao tudi otroci bolj razviti") in če se neka najstnica pri 16-tih znajde noseča pri ginekologu bi bila že malo skeptična. Prvič OK, drugič nikakor.
Tudi sama si želi postati mamica, že kar nekaj časa, vendar nama nikakor ne uspe (želja je iz obeh strani), na zadnje pa so mi ugotovili še težave s ščitnico, ki ima kar pomemebno vlogo pri zanositvi.
Da enkrat nekoč izvem, da ne bom mogla imeti otrok, se moje življenje konča. Čeprav sem mlada, sem v svojem življenju dosegla dovolj svojih ciljev, zadnji cilj mi je eno majceno bitje, ki ga bom lahko vodila skozi življenje. In prav imate postati mati je za žensko najlepši trenutek v življenju.
Sama sem z otroki obkrožena že celo svoje življenje, saj so vsi mlajši od mene, tudi brata imam sedaj starega 11 let, s katerim se super razumeva, in ga na trenutke bolsestno tretiram kot svojega. Ja vem, obsedena sem, vendar ker mi nikakor ne uspe, da bi ustvarila svoje bitjece, prevzemam "službo matere" preko drugih otrok, pa naj bo to prijateljičin ali pa moj brat.
Sex je užitek, vendar pa slej kot prej postane "reproduktivna funkcija", ker slej kot prej vsaka ženska začuti, da je pripravljena biti mati.
OK zdej sem že čist zafilozofirala po svoje.
V glavnem, lepo je biti mati, težko je ko izveš, da tega cilja ne moreš dosežt.
|
|
Datum objave: 23. Jun 2009 13:39
|
|
en.chilli
Datum prijave: 17.06.2009
Sporočil: 111
|
Splav je po mojem mnenju najhujši zločin ki ga lahko storiš zoper živo bitje. Ne glede na to, v kakih okoliščinah je bil otrok spočet, ali je hudo bolan oz. deformiran ipd., kakšna je situacija staršev - nihče si ne bi smel lastiti te pravice, da bitju ki ga je spočel, odvzame pravico do življenja. Nad svojim mnenjem sem še sama šokirana, ker nekaj let nazaj sem bla še blazno liberalna kar se splava tiče. Jaz osebno verjamem (to so zdej blazno filozofske in ezoterične izjave...) da ko si duša najde primerne starše in življenjski prostor, se odloči da se tam tudi rodi. In s splavom resno kršimo naravne in vesoljne zakone.
Otroci so naši največji učitelji in če pridejo na svet recimo prizadeti, deformirani ipd. nas naučijo še toliko več o življenju in ljubezni. Tisti, ki bi v takem primeru splavili, se po moje za otroke odločate iz resnično sebičnih razlogov... Otroci so pa tu zato da nas naučijo nesebične in brezpogojne ljubezni.
Kar pa se tiče parov, ki ne morejo zanositi - kokrkol je to težko sprejet, verjamem, da takim ljudem res ni namenjeno imeti otrok in da se je treba to naučiti sprejet. To da bi se par 10 let trudil zanositi mi je povsem absurdno in nepotrebno. Ne predstavljam si bolečine in negativnih emocij ki jih takšni pari doživljajo... Manj boleče (pa zato dosti težje) je sprejet situacijo kakršna je in živeti naprej..
Splav pa nikoli nikoli... Pomislte kakšno karmo si s tem privlečete nase  Vse stvari v življenju se nam dogajajo z razlogom, še posebej tiste najhujše 
|
|
Datum objave: 23. Jun 2009 13:52
|
|
LaraS.
Datum prijave: 20.04.2008
Sporočil: 395
|
Jaz se s tem mnenjem ne strinjam. Meni pa se zdi grozno, da moraš imeti otroka, če ga nočeš imeti in tako trpita starša in otrok. Zdi se mi, da je splav pravica vsake ženske. Vendar pa je tudi dolžnost vsake ženske in vsakega moškega, da poskrbi za ustrezno kontracepcijo.
Vse možnosti, da dosežeš in posežeš po čemerkoli v življenju, so v tvojih rokah (by Franc)
|
|
Datum objave: 23. Jun 2009 14:27
|
|
en.chilli
Datum prijave: 17.06.2009
Sporočil: 111
|
LaraS. piše:
Jaz se s tem mnenjem ne strinjam. Meni pa se zdi grozno, da moraš imeti otroka, če ga nočeš imeti in tako trpita starša in otrok. Zdi se mi, da je splav pravica vsake ženske. Vendar pa je tudi dolžnost vsake ženske in vsakega moškega, da poskrbi za ustrezno kontracepcijo.
Se popolnoma strinjam s tabo glede dolžnosti pri kontracepciji, pravim edino, da če že nekdo spočne otroka in mu da življenje, si ne bi smel jemati te pravice, da že spočetemu otroku to življenje vzame. Tako kot nimamo pravice ubijati vseh ostalih ljudi. Vem, da je to zlo delikatna tema in nočem slabe volje delat..
Do takšnega - za marsikoga ortodoksnega - mnejna sem prišla po lastni izkušnji.
Tudi sama sem zanosila - neplanirano - in v tistem času sem vse prej kot zdravo živela. Strah, da z otrokom ne bo vse v redu, mi je dalo veliko mislit. Presenetilo me je tudi to, da na splav nisem mogla niti pomislit, čeprav sem bila mlada, nepreskrbljena, brez materialne varnosti ipd. Takrat sem se v nekem trenutku odločila sprejeti celotno situacijo, v kateri sem se znašla, ne glede na to ali bo otrok zdrav ali ne. Otroka sem kasneje izgubila in sem tudi to situacijo sprejela v celoti in nisem glih objokavala in se obtoževala zaradi tega. Ne vem no, mene je ta izkušnja marsikaj naučila o sprejemanju nasploh..
In pač splav mi je postal nesprejemljiv (čist iz stališča osebne odgovornosti za lastno življenje, ne pa družbene morale itd)
Se mi zdi pa prav, da je pri nas zakonsko določeno kot ti praviš - da je to pravica vsake ženske. Vsaj za tiste, ki odgovornosti za nekatera lastna dejanja niso kos. (Saj če se ne motim, je velika večina splavov posledica nezaščitenega odnosa ergo nespametnost mladih deklet. Tistih kritičnih primerov je veliiiko manj kot teh nepotrebnih splavov)
Pa prosim vse brez zamere.
|
|
Datum objave: 6. Feb 2010 20:25
|
|
krtačka
Datum prijave: 03.08.2009
Sporočil: 269
|
Težka debata.
Da začnem pri začetku, jaz pa nočem otrok. Razlogi čisto moji, ampak jih pač nočem.
ČE PA zanosim, bom prevzela svojo odgovornost. In to ni le, da otroka imam, temveč da iz njega naredim dobrega in "na mestu" človeka, ki bo vedel kaj je prav in kaj narobe ter bo znal mislit s svojo glavo.
Mislim, da izgovori v smislu "ubogi otrok, če mora pri taki mami živet, bolje da naredi splav" niso na mestu.
Vsi ljudje nosimo ogromno odgovornost, za vsak stavek ki ga izrečemo, vsak seks ki se mu predamo.
Na nas je, da se zaščitimo in v primeru nesreče odgovorno ravnamo. Vemo, v kaj se spuščamo, da kontracepcija ni 100% in da se lahko vsakemu zgodi.
Ampak to je že problem sam bo sebi, da ne znamo predvideti svojih dejanj za 2 minuti vnaprej in se otepamo odgovornosti...tudi marsikje drugje, ne le pri otrocih.
|
|
Datum objave: 6. Feb 2010 20:29
|
|
krtačka
Datum prijave: 03.08.2009
Sporočil: 269
|
Pozabila dodat - da bi pa definitivno dovolila splav 12 letni punčki, ki jo je oče posiljeval npr.
Ena stvar, ki so jo verjetno napisali kakšni naši župniki, mi pa vseeno ne gre iz glave:
Ce bi poznali zensko s sifilisom,
ki je noseca in ima prej ze 8 otrok
(tri gluhe, dva slepa in enega
mentalno zaostalega) ali bi ji
svetovali splav?
Če ste odgovorili z DA, ste pravkar ubili Ludwiga van Beethovna.
(ni preverjeno)
|
|
Datum objave: 7. Feb 2010 02:20
|
|
tihana
Datum prijave: 15.01.2010
Sporočil: 877
|
Krtačka! Kje ti živiš?
V kakšnem manjšem kraju in s sosedami obrekuješ vse kar se dogaja okoli tebe? Ker si osamljena?
Komu lahko ti nekaj dovoljuješ? Komu - razen SEBI - lahko nekaj
pametuješ - to lahko, to pa ne več!
Kdo te je nafilal s tem (ne)znanjem? Kakšno "ogromno" odgovornost pa nosimo?
Kaj naj se ves čas nekaj obremenjujem??
Ni nič veselja v tebi? Nič vragolij, poguma in upanja?
Veselja? Nagajivosti?
Meni bo na koncu žal za stvari, ki jih NISEM naredila, nikoli
pa za tiste, ki sem jih!!
|
Obdelujem...
