“Tako lepa, pa invalid!”

MAX MODIC: Spolnost hendikepiranih v mreži predsodkov, nelagodja in zgražanja

 

Spolnost hendikepiranih v mreži predsodkov, nelagodja in zgražanja (jlp) 

Živa se je pred skoraj desetimi leti kot sopotnica v razposajeni druščini vračala s študentskega žura. Zapeljali so s ceste in ker ni bila pripeta, jo je vrglo iz avta, avto pa ji je zmečkal desno nogo, ki je zdaj amputirana nad kolenom. Pravi, da je bila prvo leto na invalidskem vozičku strahovito depresivna in pogosto je razmišljala o samomoru. Sama sebi se je zdela neznosno grda. Fant jo je zapustil in opustila je upanje, da bo kdaj dobila novega.

Kje pravzaprav tiči razlog za težavno dojemanje in tabuiziranje hendikepiranih kot spolnih bitij? (jlp)

Nato je novi fant našel njo in zdaj sta skupaj že pet let. Živa dodaja, da je moralo preteči veliko vode, preden se je sploh upala pogledati v ogledalo. “Seveda sem pogrešala in potrebovala seks, življenja brez seksa si ne predstavljam, a kako in komu naj dam to vedeti, da me ne bi pomilovali ali poniževali?” Nje sicer niso pomilovali in poniževali, se spominja Živa, ker niso zbrali toliko poguma, so pa zato sodelavci toliko bolj maltretirali njenega partnerja. “Si predstavljaš, da na šihtu vsak dan poslušaš skrajno nizkotne pripombe o ženski, s katero živiš, da te dan za dnem posiljujejo z vprašanji, kako fuka baba z eno nogo in podobno? Nimaš pojma, kako ga cenim, ker ni nasedel provokacijam sodrge. Dal je odpoved in v kratkem sva se preselila.” Živa si je želela nekoga, ki bi bil z njo, ker je ženska, ne pa invalidka. Pomisleki niso izginili niti takrat, ko je čutila, da je pravi. Prvi seks je bil nočna mora. “Ko se je med božanjem dotaknil štrclja, me je dobesedno streslo dobila sem histerični napad in začela vreščati, da nima smisla, da je vse brez veze, da ne morem. Trikrat ali štirikrat sva začela in končala nekje na pol poti, preden sem se naposled le sprostila. Takrat sem praktično drugič izgubila nedolžnost.”

Zakaj je spolnost invalidov takšen tabu?

Kje pravzaprav tiči razlog za težavno dojemanje in tabuiziranje hendikepiranih kot spolnih bitij? Stroka izpostavlja dva momenta, ki vsak po svoje podžigata tudi subverzivno (pornografsko?) eksploatacijo. Prvi je pospešena amerikanizacija oziroma “missizacija” popularne kulture, ki v spregi s programirano lepoto po diktatu kozmetične industrije vsiljuje estetske kriterije in tako marginalizira vsakršno telesno drugačnost. Bolezni, asimetrijo telesnih proporcev, hendikep in podobno je nujno izbrisati iz vidnega polja, ker opominjajo na krhkost in ranljivost kulta popolnega telesa. Drugi moment je težnja po uniformiranju pogleda na spolnost, kar je dediščina toge patriarhalne krščanske morale. Kako naj um moralne večine, ki pozna in priznava samo misijonarski položaj, pa še tega izključno v prokreativne namene (dva temeljna klišeja, ki se jima eksplicitni žanri uspešno zoperstavljajo s svojim naborom kontraklišejev), doume, kaj so spolne variante? Ali drugače, hendikepiranim ne predstavlja poglavitne ovire njihova prizadetost, marveč to, da se ne obnašajo v skladu s prepričanjem zdravih ljudi.

 

---