Kaj je pravzaprav LJUBEZEN?

Psihoanalitiki so dognali, da ljubezen sploh ni ena sama, ampak da je ljubezni več. In katera kraljuje?

Kot verjetno veste, je sveti Valentin kmalu izgubil glavo. Pa ne zaradi ljubezni. Rimski imperator Klavdij II. mu jo je odrobil, ker je navkljub njegovi izrecni prepovedi poročal kristjane. In zakaj se niso smeli poročati? Ker je poroka pomehkužila vojake. Raje kot z bitkami so se namreč ukvarjali z družinami. Da je Valentin umrl 14. februarja, so določili šele v srednjem veku. Prav na ta dan se po starem izročilu menda začnejo ženiti ptiči, ki dekletom napovedujejo prihodnost. Če dekle na valentinovo najprej uzre vrabca, bo poročila revnega moža, s katerim bo v zakonu srečna. Če najprej sreča taščico, bo vzela mornarja in bo pogosto sama. Če pa vidi liščka, jo čaka poroka z milijonarjem.
Kakorkoli že, valentinovo v Evropi najbolj vneto praznujejo Britanci, ki za srčkaste voščilnice in ostale sezonske potrebščine zapravijo več kot 70 milijonov funtov. Drobiž v primerjavi z Američani, ki zapravijo trikrat večjo vsoto. Za valentinovo kar štirje odstotki Američanov z darili zasujejo tudi svoje hišne ljubljenčke. Kar je malo, vsaj glede na podatek, da male hišne prijatelje za božič obdaruje približno polovica Obamovih sodržavljanov.

Sicer pa, kaj je pravzaprav ljubezen? Ljubezen je eksplozivna dvokomponentna zmes, ki nastane iz telesnih in duševnih prvin. Psihoanalitiki so dognali, da ljubezen sploh ni ena sama, ampak da je ljubezni več. Kraljuje tista resnična ljubezen, ki poganja iz vsestranskega medsebojnega prilagajanja. Človek, ki resnično ljubi, se bo odpovedal marsičemu in storil marsikaj, da bo ljubljen. Iz česar sledi, da so ljudje, ki jih obhaja patološki strah, da bodo v življenju v dvoje ob svoj ego, po definiciji ljubezni nezmožni nevrotiki.
Na las, a z druge strani so jim podobni ljudje, ki zanikajo oziroma omalovažujejo fiziološki princip ljubezni. Slednji so iz strahu pred razočaranjem podvrženi tako imenovani ljubezni na daljavo ali bolje platonični ljubezni iz nuje, ki se manifestira v poveličevanju tako posvetnih kot religioznih avtoritet in ikon. Ta ljubezen po mnenju stroke razkriva infantilne korenine iz časov, ko je otrok imel svoje starše za bogove in se jim ni upal zoperstaviti. Menda se ji še posebej rade predajajo ženske, ki so iz tega ali onega razloga nezmožne spolnega stika in ta manko vzneseno kompenzirajo tako, da iščejo le nedostopne, nenevarne, nespolne ljubezni.

No, tudi moški nosimo svoj križ. Radi se predajamo tako imenovanim umišljenim ljubeznim, ki ne izvirajo iz prave potrebe po ljubezni, marveč iz želje po prikrivanju. Umišljena ljubezen običajno bušne v moškem, ki je utrpel neko subjektivno pogojeno ljubezensko razočaranje, kar podzavestno načne njegov ego in povzroči, da se zaljubi iz trme. Po možnosti v najmanj kompatibilno osebo. Potem je tu še svobodna ljubezen, s katero se označuje fiktivno inačico telesne ljubezni, ki se ji v čezmerni razuzdanosti prepuščajo določeni posamezniki. Stroka opozarja, da ne z osebnega ne z družbenega aspekta nikoli ni obstajala popolnoma svobodna ljubezen. Ljubezen je navsezadnje zmeraj podrejena biološkim in psihološkim dejavnikom, ki določajo in omejujejo možne izkušnje. Svobodna ljubezen je mit, ki se v zgodovini nikoli ni realiziral, je pa znatno pripomogel k sesuvanju okostenelih družbenih in religioznih zapovedi, s katerimi si skušajo določene avtoritete zagotoviti monopol nad emocionalnimi in seksualnimi odnosi.