Lepota intimne luknje

Kdo lahko sodi o tem, da je ženski obraz nekaj lepega, medtem ko je njena vulva nekaj groznega in mora zato ostati skrita očem?

Kmalu po izidu ameriškega ortodoksnega, trdoerotičnega magazina Hustler, ki ga že 34 let ureja kontroverzni Larry Flynt, se je zgodilo tisto, kar smo čakali skoraj dva tisoč let. Pred ameriškim ustavnim sodiščem se je znašlo vprašanje relativnosti lepote in njene medijske eksploatacije.

In sicer, če velja konsenz o lepoti golega telesa, ženskega še toliko bolj, lepoti, ki se izkorišča tako v umetniške kot komercialne namene, od kod potem ideja o drugorazrednih organih, ki tvorijo to lepo golo telo? Kdo lahko sodi o tem, da je ženski obraz nekaj lepega in upodobitve vrednega, medtem ko je njena vulva nekaj groznega in naj zato na vekomaj veke ostane v temi? Katoliški krogi še najmanj, saj glede na to, da živijo v celibatu, prav dosti vulv v življenju niso videli, kaj šele, da bi jih spoznali v vsej njihovi presežni lepoti. Ne le to, cerkveni oblastniki bi se morali zamisliti nad dejstvom, da je njihov vrhovni šef človeka - in žensko kot njegov stranski produkt - menda tesal po lastni podobi, kar pomeni, da je tudi vulva popolno božje delo. Si upate dvomiti v popolnost Vsemogočnega? Ugovarjati lepoti njegovega stvarstva? Pa menda ja ne. Vrhovno ameriško sodišče je Flyntu takrat dalo prav. Tako lepo kot grdo sta v pogledu vsakega posameznika, to, kaj vpliva na kalnost oziroma bistrino tega pogleda, pa je že druga zgodba.

Popularna kultura, ki je skozi zgodovino pela hvalnice falusu, preučevala njegovo simboliko in poveličevala njegovo moč, je pri zunanjem aspektu ženske seksualnosti največkrat popolnoma odpovedala ali z njim nahitro opravila z redukcijo na »kraljico lukenj« v angleškem ter »božansko odprtino« v francoskem okolju. Ta zadržanost pri opisovanju vulve je posledica pradavnega moškega strahu pred ženskim spolom. Ob prvem soočenju ga je najprej asociirala na nezaceljeno rano (psihoanalitiki so pozneje ugotovili, da kastracijsko), ki jo je zaradi krvavenja v rednih intervalih povezoval z nadnaravnimi silami. Potem se je zavedel še dejstva, da ga vulva sprejme vase, ko je na višku moči ter ga »izpljune« takoj, ko uplahne, in panika je bila popolna.

Do mita o vagini, ki je sposobna ugrizniti in pohabiti, ni bilo več daleč, od tam do stigmatizacije ženske kot zaničevanega, zlohotnega bitja pa je bil itak le korak. Obraten primer so moški, ki za ta primarni strah niso dovzetni ali pa ga zmorejo v predpubertetnem obdobju preseči. Slednji pač sprejemajo ženske genitalije kot nekaj posebej privlačnega in ultimativno razburljivega. Sicer pa so se ženske zahodnega sveta začele dokaj pozno zavedati privlačnosti svoje intimne anatomije: šele konec 17. stoletja, ko so se ji začele tudi občutno bolj posvečati. Z razčesavanjem, redčenjem in negovanjem sramnih dlak so se sprva ukvarjale le kurtizane in plemkinje, britje venerinega grička je bilo med damami, ki so poudarjale svojo spolno privlačnost, v Evropi razširjeno že od druge polovice 19. stoletja.