Max Modic: Nekateri so med seksom resnično brutalni...

Oglejmo si kratko zgodovino sadizma...

Donatien Alphonse Francois, markiz de Sade (1740-1814), pisatelj, čigar dela so botrovala izrazu sadizem. Njegov rodovnik je segal vse do 12. stoletja, ironija usode pa je hotela, da se je njegov prednik Hugues de Sade leta 1325 poročil z dekletom po imenu Laure de Noves, se pravi s tisto Lauro, po kateri je v svojih sonetih nesmrtno hrepenel veliki Petrarca. Oktobra 1763 so markiza prvič zaprli in od takrat so bile ječe njegov drugi dom. Razlog? Razuzdanost, blasfemija in žalitev Kristusovega dela in lika. Do leta 1788 je de Sade za zidovi Bastilje poleg romana 120 dni Sodome napisal še okoli petdeset zgodb, črtic in novel. Nekatere je kasneje razširil v romane, recimo Juliette ali vesele zgode pregrehe in Justine ali nezgode kreposti, ki sta namenjena »dekletom, ki jih vežejo okovi izmišljenih vrlin ter odvratne vere.«

Markiz de Sade je plačeval za zločine sodobnikov. Ker je pisal o tem, da se še tako brutalno romanopisje ne more meriti s surovostjo resničnosti. Ker je pisal o tem, da volja po moči ni nič vzvišenega, prelomnega, kaj šele revolucionarnega, je le povsem banalen vir naslade, ki se skriva za krinko plemenitih ciljev. Da vsakdo, ki okusi oblast, v tem perverzno uživa. Da gorje ni posledica pohujšljive fikcije, ampak rezultat licemerja tistih, ki nas hočejo pred to fikcijo na vsak način obvarovati. Ali kot bi rekel francoski filozof Georges Bataille: »Če se želite dokopati do bistva tistega, kar pomeni biti človek, potem branje njegovih del ni zgolj priporočljivo, ampak nujno.«

Stroka mazohiste označuje kot negotove, labilne in šibke osebe, ki so v osnovi nevrotične osebnosti z izkrivljenim pogledom na nasprotni spol, medtem ko sadiste razvršča v dve skupini: v prvi so agresivni, brutalni in emocionalno nestabilni ljudje, ki vztrajajo s partnerjem izključno zato, da bi se nad njim znašali, v drugi grupi pa najdemo šibke, plahe in introvertirane osebe, ki za razliko od tistih iz prve skupine ne reagirajo afektirano, marveč partnerja mučijo načrtno, hladno in preračunljivo, s čimer kompenzirajo svoj občutek manjvrednosti. Ni redkost, da se mazohist sprevrže v sadista in obratno, kar je kakopak dokaz tesne povezanosti obeh seksualnih odklonov, ki se ju ponavadi obravnava pod skupnim izrazom sadomazohizem. Tako mazohistov kot sadistov je med moškimi občutno več kot med ženskami. Nekje v razmerju 3 priti 1. A pozor, ženske s tem odklonom so baje ekstremnejše od moških.

Leopold Von Sacher Masoch (1836-1895), pisec, ki je 'izumil' mazohizem, je bil eden redkih avstrijskih piscev žanrskih zgodb, ki je v strastnem romanu Venera v krznu opisal mnoge duhovite načine in sredstva, s katerimi ženska fizično in psihično ukroti moškega, 'božanski markiz' de Sade pa je bil po prepričanju nekaterih francoskih literarnih kritikov eden največjih svobodnih duhov takratnega časa. Strelovod za vse grehe takratne dobe in avtor proze, ki daleč pred Freudom odkriva neštete nianse psihopatologije seksualnosti, ki definirajo človekovo osebnost.