Odpiramo dosje: ZOOFILIJA

Kako daleč gre lahko človekova ljubezen do živali?

V antiki so verovali v magičnost spolne združitve človeka z živaljo. (jlp)


Zoofilija ali bestialnost se uvršča med najbolj tabuizirane spolne prakse, za tabuje pa iz zgodovine kulture, umetnosti in žanra vemo, da večji kot so, večji užitek se sprošča ob njihovem rušenju. Bestialnost je stara toliko kot človeštvo, največ primerov pa najdemo v antičnih mitih in pripovedkah, v katerih se božanstva navadnim smrtnikom približajo prav v podobi neke točno določene živali. Spomnimo se na Ledo, ki jo obišče Zevs v obliki laboda, in na Zevsovo ljubico Io, ki je imela razmerje z bikom, v katerega se je Zevs spremenil tudi, ko je odpeljal Kadmosovo sestro Evropo. V antiki so verovali v magičnost spolne združitve človeka z živaljo, edini, ki so bili v tej sveti zvezi sposobni zaploditi potomstvo, pa so bili njihovi bogovi.

Ovce so pogosto na udaru pastirjev. (jlp)

Razvoj psihoanalize je spodbudil tudi podrobnejše raziskave človeške seksualnosti in Alfred Kinsey (1894-1956), ameriški biolog, eden od pionirskih raziskovalcev tega področja, se je v svojem znamenitem poročilu, ki je v konservativni ameriški javnosti povzročilo tektonske premike, posvetil tudi zoofiliji, saj je med 20.000 anketiranci naletel na skoraj sto Američanov in Američank, ki so več kot trikrat doživeli orgazem v stiku s kakšno živaljo. Po Kinseyjevih ugotovitvah v tej skupini prevladujejo moški, glavnina primerov izhaja iz ruralnega okolja, zoofilija pa naj bi bila po njegovem omejena na adolescenco in naj bi se končala, ko mladostnik vzpostavi spolno razmerje z osebo nasprotnega ali istega spola. Človek naj bi se po Kinseyjevem mnenju spolno zbližal z živaljo iz gole radovednosti ali pa takrat, ko nima drugih možnosti za potešitev svojih potreb.

 

Ne pozabimo Cicciolina seksala s konjem. (jlp)

Richard Krafft-Ebing (1840-1902), nemški psihiater, nevrolog in kriminolog, profesor na dunajski univerzi, ki je leta 1886 izdal znamenito Psychopathio Sexualis, v kateri je prvi sistematično razvrstil spolne odklone in jih skušal znanstveno utemeljiti, je zoofilijo definiral kot obliko fetišizma, ki izvira iz prirojene preobčutljivosti tipalnih živcev. Ali drugače, ljubkovanje domačih živali lahko pri psihično nezreli osebi s prezgodaj prebujenim spolnim nagonom povzroči spolno vzburjenje, ki pripelje do koitusa. Krafft-Ebing je tudi avtor skovanke zooerastija, s katero zoofilijo ločuje od primerov, pri katerih prihaja do spolnega občevanja z živalmi iz patoloških vzgibov. Zanimiva je tudi psihoanalitična razlaga zoofilije, ki trdi, da žival zoofilu predstavlja razčlovečen objekt; zoofil do objekta poželenja ne čuti nobenega strahu, nobenih dolžnosti. Objekt se ne bo maščeval, če ga prevara, ne bo grozil, če ga zapusti. In prav odsotnost teh čustev mu omogoča popolnejše spolno uživanje. Na splošno velja, da spolno občevanje z živalmi nujno vzbuja tesnobo, še zlasti zaradi strahu pred družbeno stigmo in zasmehovanjem, zaskrbljujoče pa je v primeru, ko postane redna oblika spolnega življenja in ko vpliva na vzpostavljanje zvez in spolnih stikov s človeškimi partnerji in partnerkami. V tem primeru opustitev seksa z živalmi sama po sebi ne zagotavlja, da se bodo odnosi z ženskami oziroma moškimi izboljšali.

---