Sam svoj partner!

Samozadovoljevanje spremljajo tudi spolne fantazije, kar pomeni, da si je svojega bližnjega ženo oziroma njene obline povsem naravno želeti.

 

Prvi, ki ga je resnično šokirala pičla izbira razpoložljivega empiričnega znanja s področja človekove seksualnosti, je bil Alfred Kinsey (1894-1956). Entomolog po stroki, kar pomeni, da je sprva preučeval insekte. Ko je videl, da praktično nič ne vemo o seksu, je kratkomalo zamenjal interesno sfero in se  preusmeril na človeka, konkretno na seks. Leta 1948 je presenetil javnost z rezultati dolgoletne in do takrat najobsežnejše raziskave na področju seksologije, raziskave, v kateri je prostovoljno sodelovalo 16.000 naključno izbranih udeležencev. Moških in žensk. Poročenih in samskih. Vezanih in nevezanih. Mladih in starih. Hetero in homo orientiranih. Titanski podvig je bil že to, da mu je uspelo nabrati 16.000 posameznikov in posameznic, ki so bili pripravljeni sproščeno in brez predsodkov razpravljati o lastnih spolnih aktivnostih in izkušnjah. Z deli Spolno vedenje moškega (1948) in Spolno vedenje ženske (1956) je Kinsey izdatno zadolžil znanost. Knjigi sta bili razgrabljeni v milijonski nakladi, Kinsey pa je ves izkupiček namenil v sklad za nadaljnje raziskave na področju seksologije.

 

 

Po izidu se je najprej oglasila cerkev in bajala »o sprevrženosti vesti in statističnih študij, ki se opirajo na mogočen tehnični aparat in se omejujejo samo na to, da seznanjajo javnost s pregrešnimi navadami in običaji«. Kinseyjeve analize so namreč kopico domnevno moralno zavrženih dejanj, ki jih je cerkev razglašala za smrtni greh ter na ta način načrtno frustrirala vernike, označile kot povsem normalne oblike človekove spolnosti, ki še zdaleč ni tako preprosta, kot bi jo želeli prikazati možje v črnem. Kinsey je ljudi postopoma osvobodil kompleksov, kar je za Cerkev predstavljalo dokaj slabo novico. Onanov greh oziroma nečistovanje, ki ga prepoveduje šesta zapoved, je prvi odletel s spiska stigmatiziranih praks. Samozadovoljevanje kot naravno spolno dejanje, pri katerem se oseba sama draži do viška naslade, je dobilo celo več nians, od katerih ima vsaka svoje ime: od masturbacije, ki zajema najsplošnejše področje, do avtoerotizma, avtoseksualnosti in ipsacije.

 

 

Raziskave so pokazale, da je samozadovoljevanje kot najzvestejšo imitacijo spolnega akta moč najti pri vseh kulturah in na vseh razvojnih stopnjah. Samozadovoljevanje se pojavlja že pri otrocih, postaja intenzivnejše v puberteti in adolescenci, ne preneha pa niti v zrelih letih. V ničemer ni zdravju škodljivo in ne glede na frekventnost ne škodi ustaljenemu spolnemu življenju. Moški masturbirajo pogosteje od žensk. Pa ne izključno zato, ker imamo fantki svoj organ že od rane mladosti ves čas na očeh, medtem ko morajo punčke za popolnejši vtis uporabiti ogledalo.

 

 

Samozadovoljevanje skoraj vedno spremljajo tudi spolne fantazije, kar pomeni, da si je svojega bližnjega ženo oziroma njene obline povsem naravno želeti. Masturbacija je hkrati najbolj česta prva pomoč, ko ni možnosti za seks. Ko se je treba seksu izogibati. Ko seks ni dovolj. In ko fantazirate o seksu, ki v praksi zaradi tega ali onega ni izvedljiv.

 

 

---