So zlati časi filmov za odrasle za zmeraj minili?

Razcvet so pornografski filmi dosegli z novo tehnologijo, danes pa prav nove tehnologije trdoerotično industrijo rinejo na rob propada...

Leta 1976 se je v kinematografih po ZDA premierno zavrtelo več kot sto trdoerotičnih celovečercev, ki so navrgli 16 odstotkov celotnega izkupička od prodanih kino vstopnic. Najpopularnejše zvezde porno filmarije so osebno promovirale svoje filme na šovih, kjer nikdar ni bilo dovolj prostora za vse oboževalce. V Hollywoodu so se držali za glavo, saj jim nikakor ni šlo v račun, da so ljudje pripravljeni odšteti toliko denarja, da bi videli tako malo. Linda Lovelace, zvezda Globokega grla (1972) filma režiserja Gerarda Damiana, je v kino nagnala stalno publiko, ki so jo sestavljali zakonski pari, intelektualci, teoretiki, filmofili in filmski kritiki, ki so porno film z resnimi recenzijami v visokonakladnih medijih povzdignili v avtonimen žanr, njegove akterje pa v zvezde.

Neverjetni prodajni uspehi

Globoko grlo je do leta 1980 navrglo skoraj 60 milijonov dolarjev, izkupiček pa bi bil lahko še večji, če mu določeni prikazovalci, baje pod pritiskom hollywoodskih šefov in moralne večine, ne bi zmetali pod noge cele skladovnice polen. Globoko grlo je leta 1973 pristalo na 11. mestu najbolj gledanih filmov in kot za šalo prehitelo kopico dragih hollywoodskih spektaklov. Mimogrede, proračun Globokega grla je znašal 25.000 dolarjev, do leta 2007 pa je prislužil že neverjetnih 600 milijonov dolarjev in suvereno ostaja na prvem mestu najbolj dobičkonosnih filmov v zgodovini. 

Zlata doba pornografske industrijev zatonu

Z letom 1980, ki se nekako šteje za začetek VHS obdobja, so se stvari korenito zasukale in videorekorder je vsaj v ZDA poleg televizije postal nepogrešljiv član vsakega gospodinjstva. Posledice so bile očitne, najbolj pa so si meli roke prav porno producenti, ki niti najmanj niso objokovali starih dobrih časov, ko se je porniče gledalo izključno v kinodvoranah. Do leta 1983 so filmi z odraslo oziroma pornografsko tematiko predstavljali tri četrtine vseh prodanih in izposojenih videokaset. Ob koncu osemdesetih so porniči predstavljali samo še 49 odstotkov celotnega ameriškega videotrga, v devetdesetih pa so se nekako ustalili na 25 odstotkih.

Povedano drugače, Američani so začeli v osemdesetih občutno zapravljati za seksualno zabavo oziroma pornografske filme. Več kot za hollywoodske filme in glasbeno industrijo skupaj. Video je bil v bistvu krasen izum. Vsakdo je lahko uresničil svoje najbolj skrite seksualne obsesije in jih ob minimalni začetni investiciji 2000 dolarjev, kolikor je bilo treba leta 1983 odšteti za povprečno videokamero in soliden videorekorder, ovekovečil na traku. Zase ali pa tudi za druge. Za spomin ali pa za denar. Vsakdo je imel možnost postati porno filmar. Porno filmi so z izumom videa in kasneje DVD-ja ter interneta izgubili individualnost in kinematičnost, niso pa izgubili domišljije. Dandanes je v tem žanru marikaj spremenilo. Ne nujno na boljše.