Znanost svetuje: masturbirajte!

Ste vedeli, da je samozadovoljevanje zelo pomembno za vzdrževanje napetosti mišic, ki jih potrebujemo za seks?

Zdravniki so zdravili 'samozadovoljevalce'

Predsodki, v prvi vrsti povezani s samozadovoljevanjem, so dediščina srednjega veka, ko sta bili cerkev in država pač eno. Na žalost pa cerkev ni bila edina, ki je v masturbaciji videla nemoralen pojav ter ga leta 1710 tudi javno obsodila. Negativno publiciteto so v 18. stoletju brez vsakršne znanstvene osnove največkrat širili - zdravniki. »Prva posledica navade Onanovih bratov je vidno upadanje telesne teže. Potem pride bledica, včasih lahko rumenkasta, močno hiranje in nenavadna občutljivost; utrujenost v očeh, upadel obraz, vidno pešanje vseh duševnih moči in predvsem spomina,« je postmasturbacijske simptome leta 1758 opisal švicarski zdravnik in higienik Simon André Tissot, papežev svetovalec za preprečevanje epidemij. Za zdravljenje te hude 'anomalije' je predpisoval najrazličnejša mehanska sredstva, ki naj bi v cvetu mladosti preprečila masturbiranje: od spalnih srajc v obliki vreče, ki so v veliki meri spominjale na današnje prisilne jopiče, do tesnih usnjenih vrečk in žičnatih košaric za gentalije. Po mnenju Tissota in njemu podobnih naj bi masturbatorjem grozili še slepota, gnojne bradavice, trajna in neozdravljiva melanholija, grbavost, tresavica, zlata žila, neplodnost in sušenje roke, s katero se dotika spolovila.

Odrekanje samozadovoljevanju je lahko škodljivo!

Masturbacija je kljub temu preživela. Raziskave seksologa Alfreda Kinseyja (1894-1956) so namreč dokazale, da represija nad spolnostjo v puberteti in v adolescenci, kamor se uvršča tudi preprečevanje samozadovoljevanja, neizogibno vodi v okrnjen razvoj spolne identitete. Posledice se pri ženskah kažejo v frigidnosti in nezmožnosti doživljanja orgazma, pri moških pa v težavah pri navezovanju stikov z nasprotnim spolom, prezgodnji ejakulaciji in privrženosti ekstremnejšim oblikam spolnosti, kot so sadizem, mazohizem in fetišizem. 

Danes: vaja dela mojstra! Tudi pri seksu.

Dobrih deset let po Kinseyjevi smrti je v Skandinaviji izbruhnila seksualna revolucija, ki se je v mnogočem napajala prav iz empiričnih dognanj, ki jih je Kinsey objavil v Spolnem vedenju moškega (1948) in Spolnem vedenju ženske (1956). Tabuji, povezani s spolnostjo, so v veliki večini liberalnega sveta padali v pozabo. Industrija za odrasle je dobila zeleno luč, seksologija je pridobivala na vplivu. Mračnjakov, ki so v samozadovoljevanju (in spolnosti nasploh) videli greh, nihče več ni jemal resno. Novejše raziskave tudi kažejo, da je samozadovoljevanje vitalnega pomena pri vzdrževanju napetosti mišic, ki sodelujejo pri spolnem aktu. Z njihovo napetostjo se namreč podaljšuje užitek v seksu in povečuje intenzivnost orgazmov. Skratka, tudi zadovoljstvo v spolnosti si mora človek najprej ustvariti sam. Šele potem ga lahko pravično deli in sprejema.