Je poroka res krona ljubezni?

O tem, kako na poroko gledajo njeni zagovorniki in kako tisti, ki jim ta obred predstavlja le odvečen strošek.

Poroka kot javna izreka ljubezni?

Ljubitelji poročnega obreda nanj gledajo kot na posebno in slavnostno ceremonijo, ki je za zaljubljenca zelo pomembna in nosi simbolno sporočilo: ljubiti se, spoštovati se in se truditi za srečno zvezo, ter to potrditi pred manjšim ali večjim številom svatov. Zagovorniki imajo morda radi ohranjanje tradicije ali pa jim je obred pri srcu zaradi romantičnega značaja ter slavja samega po sebi. Ta dan sta v središču pozornosti nevesta in njen izbranec, skupaj z njima pa se veseli celotna družina. Nekaterim to pomeni ogromno: pred izbranci javno izreči svoje zaobljube in na nek poseben, prazničen, način zaznamovati začetek novega obdobja, skupnega življenja. Čeprav se morda sprašujete, zakaj je to sploh potrebno in ste prepričani, da se skupna sreča ne začne šele s poroko, pa so nekateri še vedno sanjavo navdušeni nad tovrstno potrditvijo. Vzroke gre iskati v družinski vzgoji, verskem prepričanju, zgledu v poročenih starših in prijateljih in seveda v vplivih in vrednotah družbe in kulture, v kateri živimo.  Gre tudi za hrepenenje in nadejanje, da bomo s svojim izbrancem za vedno, kar želijo nekateri potrditi z uradno izjavo in s tem pokazati svojo resnost in pripravljenost na sklepanje kompromisov in nadaljnjo skupno pot. Četudi sta zaljubljenca že prej živela skupaj in sta že dolgo bila v zvezi, pa zagovornikoma poroke le ta pomeni neko uradno oznanilo, da sta v tem času spoznala, da sta zares prava en za drugega, zaradi česar se tega veselita in te občutke želita deliti z drugimi, se z njimi veseliti. Nekateri, tradicionalno vzgojeni, poroko še vedno dojemajo kot edino veljavno oziroma resno zvezo, vse več pa je ljudi, sploh mladih, ki jim poroka pomeni zgolj priložnost za dobro zabavo. Poroko nekateri dojemajo kot dan,  v katerem bosta partnerja svojo ljubezen dokazala tudi konservativnim sorodnikom in staršem, ki še vedno verjamejo v sveti zakon. Torej gre včasih, nemalokrat povsem podzavestno, za podrejanje pričakovanjem prijateljev, sorodnikov in staršev, ki nas kar naprej sprašujejo, kdaj se bomo poročili in zakaj se še nismo. Ko razmislimo sami pri sebi, morda ugotovimo, da bi se v zvezi počutili enako dobro s papirjem ali brez, vendar svojih najdražjih ne želimo razočarati. Uresničiti jim želimo poseben dan in noč, ko se lahko slovesno uredijo, pozabijo na skrbi in se osredotočijo zgolj na zabavo in radosti ljubezni. Le redko katera zabava ali praznik bi se namreč lahko dal primerjati z vzdušjem, ki vlada na poroki, na kateri, ne glede na to, ali je intimna ali s stotimi povabljenci, nekako simbolno potrdimo, da smo našli ljubezen svojega življenja, ali vsaj trenutnega obdobja v svojem življenju. Ker ločitve niso več redkost, temveč jih je čedalje več, so tudi poročna pričakovanja, vsaj s strani partnerjev, ki niso več v fazi zaljubljenosti, temveč se je med njima spletla zrela ljubezen, bolj realistična. Moški si  včasih želijo poroke zaradi sebe, včasih pa se poročajo zato, ker želijo ugoditi pravljičnemu hrepenenju svoje izbranke, ki je ne želijo razočarati. Marsikatera ženska, ljubiteljica romantike in tradicije, bo žalostna ali skeptična glede partnerjeve ljubezni, zato si želi zaroke in nato poroke. Čeprav jo partner kljub vsemu ljubi, pa je zanjo zgolj poroka tisti končen dokaz ljubezni. Ko moški to začuti, včasih pa tudi napačno domneva, da si tega zagotovo želi vsaka ženska, nato zasnubi. V modernem času je nemalo primerov, ko je pobudnica za poroko ženska in če jo ima moški rad, ji nemalokrat z veseljem ugodi. Nekateri se poročajo tudi zaradi miselnosti, da te družba še vseeno jemlje resneje, če sta partnerja poročena, sploh v očeh starejših in konservativnih. Torej gre zopet za prilaganje drugim. So pa tudi taki, ki se radi pokažejo navzven, so radi opaženi in občudovani, zato so jim všeč zabave in cirkus, ki nastane okrog poroke. Za poroko seveda obstajajo tudi drugi, povsem napačni vzgibi: nekateri se morda poročijo zato, ker želijo kontrolirati sami sebe ali partnerja in menijo, da bodo bolj zvesti v zakonu in da bodo dlje časa vztrajali s partnerjem. Ločitev je težka in draga zadeva, zato se bodo zagotovo odločili malo potrpeti. Nekateri se bojijo priznati, da še niso prepričani, ali je partner pravi, zato se na vrat na nos poročijo, da bi utišali svoje notranje dvome.

Poroka je zgolj list papirja

Nasprotniki poroke navadno niso ravno goreče proti temu obredu, temveč se jim zdi ne smiseln, neumen ali zgolj odvečen strošek. Ne vidijo smisla v tem, da bi morali za dokaz svoje ljubezni podpisati nekakšen papir, saj ta ne bo služil ničemur, temveč zgolj statistični evidenci države. Nekateri menijo, da poroka vse skupaj preveč zakomplicira, saj je v primeru konca ljubezni veliko lažje oditi iz razmerja, kot se ubadati z ločitvenimi odvetniki, plačati ogromne količine denarja ter svojo nesrečo javno izpostavljati. Če partnerja živita na koruzi, je njun razhod njuna intimna stvar, deljenje njune bolečine z ostalimi pa povsem njuna odločitev.  Poroka je slaba odločitev tudi za ljudi, ki ne marajo izpostavljanja, velikega pompa in združevanja svojih sorodnikov. Četudi se z njimi razumejo, ne čutijo potrebe po javni izpovedi svojih čustev in načrtov za prihodnost, saj čutijo, da je to stvar njihove zasebne odločitve. Nasprotniki poroke na ljubezen gledajo racionalistično, poroka pa se jim zdi pravljica za majhne in naivne deklice. To seveda ne pomeni, da so popolnoma neromantični, temveč v poroki preprosto ne vidijo smisla. Morda zanjo nimajo časa, denarja ali pa globoko v sebi niso prepričani, da se zares želijo ustaliti za vedno oziroma za čim dlje časa. Morda niso prepričani v svojo izbiro partnerja, zatorej s poroko zagotovo ne bodo hiteli. Proti poroki so seveda lahko tudi povsem srečno zaljubljeni in usklajeni pari ali posamezniki, ki menijo, da lahko povsem enakovredno uživajo v izven zakonski skupnosti, saj partnerstva na koruzi niso več diskriminirana oziroma vsaj ne v tolikšni meri kot včasih. Otroci, ki se rodijo izven ali v zakonski skupnosti, so povsem enakovredni v očeh družbe, ki je včasih in v nekaterih okoljih to še vedno velja, nezakonske otroke dojemala kot pankrte. Poroka lahko predstavlja nepotrebni stres in drage priprave, po katerih osebe ne čutijo želje, temveč se raje posvetijo intimnem in umirjenem vsakdanjiku, svoj denar pa raje vložijo v potovanja ali druge skupne načrte.

Različni pogledi na poroko

V zadnjem času se v naši državi poroča vse manj ljudi, medtem ko je poroka na Hrvaškem in Italiji še vedno zelo priljubljena. Glede vse manjše priljubljenosti poroke se zelo zgraža rimskokatoliška cerkev, po mnenju katere izven zakonske zveze nikakor ne gre enačiti z zakonsko, saj je zgolj zakon tista zveza, ki jo blagoslovi tudi bog. Vera je torej strog zagovornik, vprašanje pa je, kako čutimo mi sami, ne glede na verska prepričanja ali ateistični pogled. Pravi odgovor se skriva v uskladitvi želja obeh zaljubljencev in dogovoru, ali se bosta za ta korak odločila ali ne. Pravi razlog odločitve za poroko je vsekakor vajino skupno strinjanje in isti pogled na ta obred. Če ima kdo od vaju pomisleke ali pa v poroko dvomita oba, pa je nesmiselno oditi pred matičarja ali oltar zgolj zaradi kulturnega ozadja ali pričakovanj vajine okolice. Zgolj ljubezen šteje, s papirjem ali brez. Potrebno se je zavedati, da se je za razmerje potrebno truditi v vsakem primeru. Pripravite se tako na izven zakonske preizkušnje, kot tudi na pasti v zakonskem življenju.