Kaj pravzaprav pomeni ljubiti?

Kaj sploh je ljubezen? Članek, ki bo vaše dojemanje ljubezni postavil pod vprašaj.

 

Doživljanje ljubezni se zdi na prvi pogled povsem jasno. Pa vendar obstajajo več zakajev, zakaj je tako, kot je. (jlp)

 

Ljubezen ni zgolj biološki program

V doživljanje ljubezni so sicer vključeni biološki programi, vendar človeška čustva niso preprosto instinktivni odzivi na dražljaje. Emocionalni odzivi oseb, ki ljubijo, so odvisni od njihovega (samo)razumevanja (t.j. kognitivnih procesov) in družbeno-kulturnega okolja (na primer vrednotni sistem, družbeni odnosi, pravila čustvovanja in zunanjega izražanja čustev, konvencionalne oblike obnašanja), ki posredujejo te oblike (samo)razumevanja.

Kolikor ljudje vedo o čustvih, takšna je ljubezen?

Ljubezen je torej kulturni fenomen, vezan na proces socialnega učenja. Izkušnja ljubezni je namreč močno povezana s tem, kaj ljudje vedo o čustvih. Člani določene kulture pridobijo znanje o ljubezni preko simbolnih sredstev emocionalne kulture, kamor sodijo formalno znanstvene, religiozne, intelektualne teorije, neformalna pričakovanja, pregovori, ljudska modrost, legende, priročniki za emocionalno življenje itn.

 

Doživljanje ljubezni na več načinov pomeni, da ni možno povsod po svetu "streti srca". Določene kulture ta pojav dojemajo na drugačen način. (jlp)

 

Po besedah Šadlove, ti različni segmenti emocionalne kulture opredeljujejo naravo, pomen, funkcije in (ne)primernost čustvenih dogodkov, ter s tem omogočajo učenje ljubezni, interpretacijo njenih znamenj ter postavijo podlago za oblikovanje (skupnih) pričakovanj, ki jih družbeni akterji razvijejo glede svojih lastnih in tujih izkušenj.

Smo dediči popularne kulture?

S pomočjo sistema pomenov, besednjaka, norm, ki jih razvije kultura ter z reprezentiranjem ljubezni skozi umetnost, literaturo, popularno glasbo, filme, oglase ter priročnike, kultura nekako »izgrajuje« ljubezen in intimne odnose ter tako usmerja pasameznike/ice k določenemu razmišljanju in predstavam o ljubezni. Kot bi nas te stvaritve usposobile za določeno čustvovanje, s tem, da nam pokažejo, kaj pomeni ljubiti ali biti zaljubljen.

Doživljanje ljubezni vse prevečkrat zapovedujejo številne revije za mlade. In ta učinek vsekakor ni zanemarljiv. (jlp)

Je ljubezen spontana?

Širšo preletenost ljubezni je že La Rochefoucault dojemal v smislu, da je ljubezen posredovana s praksami dane kulture, in se vprašal: »Koliko ljudi bi se zaljubilo, če ne bi nikoli slišali za ljubezen? De Rougemont se strinja z La Rouchefoucaultom in pravi, da obstajajo želje, nagoni, nežnosti, delanje otrok, obstaja zadovoljstvo, orgazem, vendar ljubezni ni, dokler ta ni izražena! Pri tem je potreban retorika, da se ta čustva izrazijo in preidejo v zavest ljudi. S tem ko ljudje osvojijo informacije o določenih čustvih, se lahko tudi smiselno orientirajo v okolju.

Vse več je premišljevanja o "pristni ljubezni". Vse manj ljudi pa se zaveda, da sploh težko govorimo o njenem obstoju na prvem mestu. (jlp)

Jezik odigra ključno vlogo

V procesu kulturne konstrukcije ljubezni je vključen tudi jezik. Jezik preko pomenov, ki jih producira, konstruira in osmišljuje realnost. Jezik kot del kulture (oziroma brez jezika sploh ni možno govoriti o kulturi) oblikuje in odraža načina emocionalnega življenja ljudi. Bogatejši besednjak čustev v dani kulturi nakazuje na večje znanje o čustvih, s katerim razpolagajo člani te kulture ter na pomembnost, ki jo kultura pripisuje čustvom v družbenem življenju.

Večini je nemara jasno, da "love" ne zveni isto kot " ljubim te". In kaj od tega je težje nekomu izreči v obraz? (jlp)


V kolikor pa je jezikovna izoblikovanost čustev v kulturi pomanjkljiva, je oteženo tudi prepoznavanje in odzivanje na določena čustva.

Kdo nam servira predstave o ljubezni?

V sodobnih zahodnih družbah imajo pomembno vlogo pri oblikovanju naših predstav in vedenj o ljubezni predvsem množični mediji. Množični mediji ustvarjajo ideale, ki so podoba naših želja, sanj, strahov in obsesij, ter ponujajo interpretativne vzorce, s pomočjo katerih vstopamo v kulturno pričakovane vloge in ljubezenske odnose.

Moč tehničnih sredstev je opazna tudi v vplivu, ki ga ima pri ustvarjanju lepotnih idealov oz. »predmetov« poželenja. Lepota postaja vse bolj jasno standarizirana in se čedaje bolj izmika osebnim nagnjenjem, kot pravi De Rougemont. Isti avtor opaža, da »svoboda strasti« izhaja iz reklamnih statistik. Na moškega, ki misli, da si želi »svoj tip ženske«, intimno vplivajo dejavniki mode in trgovine, torej novost.

Lahko si le domišljamo ...

Konstrukcija ljubezni je vselej družbena in individualna, med tem, kako so stvari prikazane in tem, kako jih posameznik interpretira. Ljubezen se zdi, kot bi bila naučena, »veščina in sposobnost ter občutje«, ki se je naučimo prek norm in reprezentacij, ki jih razvije kultura.

 

---