Zakaj nam je toliko do zvestobe?
Kako to, da se vedno znova izrekamo za zvestobo, čeprav je pogosto težko?
Zvestoba že od nekdaj predstavlja ideal skupnosti. Ves ta čas pa so to tudi zgolj sanje mnogih skakalcev čez plot. (jlp)
Zvestoba očitno sodi med tiste človeške sanje, ki se zmeraj znova ponavljajo, čeprav so tako redko trajno uresničljive. Pa vendar: zvestoba ni prazna blodnja. Nasprotno, je hrbtenica, okostje tistega nežnega materiala, iz katerega je narejena ljubezen. Njena občutja in razpoloženja omahujejo kakor aprilsko vreme. Vsakdo, ki ljubi, bi hotel, da postane lepi trenutek trajen, in si zato želi zvestobe.
Temelji zvestobe so v otroštvu
Globji vzrok pa tiči v našem kulturnem okolju v zgodnjem otroštvu, in sicer v zelo izključni in tesni povezanosti matere z otrokom, v tem sploh prvem razmerju dveh v življenju. Iz tega modela izhajajo vsi drugi, s tem merilom jih je treba meriti. Ljudstva, ki ne poznajo te izključne zveze mati – otrok, ker se kolektivne povezave prepletajo čez meje lastne družine. V takih kulturah se matere čutijo odgovorne tudi za otroke drugih in se otroci navezujejo tudi na druge matere, zato ne poznajo naše značilne oblike ljubosumnosti.
Ljubosumje naj bi bilo posledica izredno močne navezanosti na samo eno žensko - mati v otroških letih. (jlp)
Vse o ljubezni in zvestobi preberite v največji enciklopediji spolnosti!
Ko si nekoga resnično želimo imeti samo zase
Ljubosumnost je namreč druga plat zvestobe. Ker hoče zvestoba vse lepo ohraniti za zmeraj, hoče ljubosumnost odvrniti vse, kar to trajnost ogroža, zlasti tretjega – konkurenco. Zvestoba in ljubosumje sta dve plati iste medalje. Oba sta posledica zahteve po izključni bližini in lastnini, kakršno postavlja dojenček materi in jo tisti, ki ljubi, ponavlja intimnemu partnerju. Boji se, da ga bo izgubil, če bi ga delil z drugimi. Če ne bi bilo tega strahu, ne bi bilo zahteve po zvestobi, ljudje bi si lahko ljubezen delili z drugimi. Lahko bi se zedinili in privoščili vsakemu njegovo. Toda to je za nas vse – vsaj praviloma – prevelika zahteva.
Ljubosumje lahko privede tudi do hujših izgredov. (jlp)
Zakaj imamo zvestobo za samoumevno?
Zvestoba je samoumeven rezultat ljubezni in dokler ljubezen kipi, ni težav z njo. Zato si mladi pari s tako lahkoto prisegajo zvestobo. Ni jim težko držati prisego. Drugače je tedaj, ko ljubezen ni več tako živa in izključna. Če se pokažejo tudi drugi partnerji, ki bi nemara bili te ljubezni vredni ali pa se zdijo kratko malo le privlačni, nastane iz priložnosti ljubezen, obenem pa tudi nezvestoba in kaj hitro je ljubezen razdeljena; in ker je izključnost pravilo, se tudi hitro prenese iz enega partnerjan na drugega.
Večina nas je izsiljevalcev
Velikokrat je to razlog za tragedijo ločitve in razveze, ljubosumnost in nove zveze, po starem izsiljevalskem pravilu »on/a ali jaz – moraš se odločiti. In tako nastane novo razmerje, z novimi prisegami zvestobe in novimi nevarnostmi. Razburljiva igra, ki nima konca, dokler vztrajamo pri predstavi o paru, ki ne prenese nobenega dopolnila in nobene konkurence.
Ljubosumje je seveda ekskluzivnega značaja. Ne dopušča igre treh. Pod nobenih pogojem. (jlp)
Kaže, da jo imamo globoko v krvi in da je med vsemi alternativami – od stereogamije nasproti monogamiji – najbližja in najpreprostejša. Posledica tega je zvestoba.
Kdaj zvestoba postane nefunkcionalna?
Postane pa zvestoba oklep in krč, če za njo ni prav nič ljubezni. Seveda je mogoče zastopati stališče, da je zvestoba obvezna tudi še tedaj, da je pač zakonska zveza vrednota sama zase zaradi skrbi za otroke, ohranitev družbenega položaja, skupne starosti. V tem pogledu je zvestoba lahko varovalka proti prehudim nihanjem ljubezenskih čustev. Toda kjer so ta čustva popolnoma odmrla in pokopana, tam je bila zvestoba samo še majavo kostje, na katerem ne bi bilo več ne mesa ne krvi in katerega ne bi bilo nikoli mogoče obuditi k novemu življenju.
Pogovorite se z možem o svojih občutkih! Vendar si nikar ne očitajte. Govorite o sebi. Z očitki namreč le povečujete razdaljo med vama.
































