6 najpogostejših zmot o lezbijkah!

V zvezi z lezbijkami obstaja mnogo neresničnih mitov. Katere so te zmote? Ne spreglejte!

 

Tudi lezbijke so lahko ženstvene in nežne, torej jih ni mogoče prepoznati zgolj po videzu.(jlp)

1)   1. Lezbijko prepoznaš že po njenem zunanjem videzu

 

Če bi bilo to res, potem ne bi bilo toliko presenečenih staršev in prijateljev, katerim ženska prizna svojo homoseksualnost. Lezbijke niso vedno stereotipnega zunanjega videza: kratkih las, fantovskih oblačil ter možatih potez in obnašanja. Nekatere delujejo zelo ženstveno, imidž nekaterih je zares bolj moški, tretje pa so nekaj vmes. Videz ženske ni nikakršen pokazatelj njene spolne orientacije, velja pa tudi obratno: ženske vseh spolnih usmeritev zavzemajo najrazličnejše zunanje podobe.

2. Ena izmed lezbijk v ljubezenski zvezi vedno igra vlogo moškega

 

Zgolj nekateri lezbični pari funkcionirajo tako, da ena izmed žensk prevzame moško vlogo, druga pa zavzame ženski položaj.  Večina izmed lezbičnih partnerstev menda sestoji iz žensk, ki se dobro počutijo v ženski spolni vlogi: razmišljajo in se obnašajo po žensko. Poleg tega, obstajajo tudi zveze, kjer sta skupaj dve »možati« ženski ali partnerki, ki ne zavzemata nobene izmed žensko/moških spolnih vlog, temveč so njuni vedenjski vzorci in razmišljanja skupek tako ženskih kot moških lastnosti in vedenj.

Tudi lezbijke prijateljujejo z moškimi, jim ne zavidajo in jih ne sovražijo.(jlp)

 

 

 

3.  Da bi izvedela ali si lezbijka, moraš  najprej seksati z žensko in poizkusiti živeti kot lezbijka

 

Tako kot pri heteroseksualcih, tudi za lezbijke velja, da svojo spolno pripadnost čutijo in se je zavedajo brez nujnosti po istospolnem seksualnem eksperimentiranju. Spolna identiteta se oblikuje zelo hitro, poleg tega ni stvar življenjske odločitve ter življenjskega sloga, temveč vedno več raziskav dokazuje, da gre za prirojeno nagnjenje. Zaznamo ga tudi pri živalih, z razliko od cerkvenih prepričanj pa ne gre za stanje obsedenosti, ki ga je mogoče pozdraviti, niti za posledico ljubezenskega razočaranja nad nasprotnim spolom.

4.  Lezbijke si želijo biti moški

 

Nekatere transseksualne lezbijke so biološko ženske, psihološko pa se počutijo moške in tako tudi funkcionirajo, nekatere si spremenijo tudi spol. Vendar je to nekaj povem drugega, kot prepričanje, da si vse lezbijke želijo biti rojene kot moški. Večina izmed njih ima moške povsem rada, se po njih tudi zgleduje, z njimi prijateljuje in jih ne sovraži, kot je še eden izmed mitov. Kljub temu, pa si lezbijke ne želijo postati moškega spola, jim ne zavidajo in niso ljubosumne na njihov penis, večje privilegije ali podobno. Neka lezbijka je hudomušno pripomnila, da sploh ne ve, kaj bi s penisom počela, saj se ji zdi povsem nezanimiv del telesa, ki brez pomena binglja okoli nog.

Biti lezbijka je stvar identitete in ne posledica razočaranj ali prisile.(jlp)

 

 

5.  Lezbijke skušajo vplivati na heteroseksualne ženske in tudi njih spremeniti v lezbijke

 

Gre za prepričanje o tem, da lezbijke taktično novačijo nove »članice«, nedolžne heteroseksualne ženske, katere vpeljujejo v svojo družbo in skušajo vplivati na spremembo njihove spolne identitete. Mit je najverjetneje povezan z dejstvom, da mnogo deklet pride do spoznanja in soočenja s svojo spolno usmerjenostjo šele takrat, ko so prvič na svojem, stran od nadzora in vpliva staršev. Ko mlada ženska začne študirati v drugem kraju, daleč od doma, se v miru sooči s svojo osebnostjo, kamor spada sprijaznjenje z lastnimi sposobnostmi, stvarmi, ki jo veselijo in željami, ki ji je morda dolgo zatirala. Ker ni več potrebe po ugajanju staršev, ki od hčerke pričakujejo, da bo zmenkovala s fanti, se nekoč poročila in imela otroke, mlado dekle lahko končno spozna svoj pravi jaz. Morda ji dejansko ne ugajajo fantje, temveč ženske. V okviru svojih študentskih kolegic, prijateljic iz drugega kraja ali znank svojih prijateljev, bo morda spoznala žensko, s katero bo začela razmerje. Ko bo zbrala dovolj poguma, jo bo predstavila staršem in morda širši okolici, ki pa lahko njeno priznanje sprejme s precejšnjim nerazumevanjem. Nekateri bodo namreč prepričani, da je ubogo dekle zmedla nenadna svoboda, da so jo med svoje vrste sprejele lezbijke, kamor se je vključila zgolj zaradi zmedenosti ali celo načrtnega kljubovanja staršem. Nekaterim staršem je težko priznati, da je homoseksualnost naravno stanje njihove hčerke.

6.  Lezbijke in geji ne morejo biti religiozni

 

Tako kot heteroseksualci, so tudi geji ali lezbijke lahko ateisti ali verniki. Nekatere religije na homoseksualce sicer gledajo kot na grešnike, nekatere druge pa cenijo religioznost človeka kot takega in ne dajejo nobenega pomena na spolno pripadnost. Krščanstvo je pretežno negativno usmerjeno zoper lezbijke in geje, kljub temu pa so nekatere skupnosti pozitivne in razumevajoče, med njimi tudi luteranska cerkev v Avstraliji, evangeličanska skupnost v Wisconsinu in Švedska cerkev. Te skupnosti na homofobijo in preganjanje homoseksualnosti gledajo kot na greh, istospolno usmerjene pa podpirajo: nudijo jim mesto pastorjev oziroma pastork, nekateri pa podpirajo tudi istospolne poroke.

 

---