Ali je spolna vzdržnost pred poroko smiselna?

Za strogo krščanstvo je seks pred poroko greh. Za druge je greh, če ne seksaš. Kdo ima prav?

Zadovoljevanje spolnega nagona je slabo

Večina ljudi, ki se takšni ideji smeji ali jo enostavno zavrača, misli, da argumentacija poteka takole: „Bog je rekel, da ne smeš, ker je to greh!“ Vendar verniki niso tako preprosti ljudje in s časoma se je razvila cela teorija, zakaj dejansko ni dobro spolno občevati pred poroko, neglede na to, da tega Bog ne želi. Krščanska vzgoja je začela poudarjati negativne posledice spolnosti v mladosti in pred poroko. Poudarek je na naslednjih izhodiščih:

1. Nobena zaščita pred nosečnostjo ni 100%
2. Spolnoprenosljive bolezni
3. Negativen vpliv na človekovo psiho

Prvi dve predpostavki sta očitni. Argumentacija tretje je veliko težja. Negativnih vplivov je več. Spolnost je neločljivo povezana z duševnimi procesi v človeku. Če je človek nepripravljen ali ima spolne odnose z napačno osebo, to v njem pusti trajne posledice. Zniža se mu samopodoba, do telesa dobi napačen odnos (potrošniški). Druga plat tega je, da spolnost pojmujejo kot dopolnilo k trdni zvezi in verjamejo, da prehitra spolnost onemogoča razvoj zveze na pravih temeljih, kot so spoštovanje, zvestoba, zaupanje, skupna rast in podobno. K temu dodajo še zavezo k pravilnosti dvostarševske družine. Spolni odnosi se lahko začnejo, ko je par trden in lahko sprejme medse tudi otroka. Spolni odnosi škodijo duševnemu zdravju, če niso povezani z ljubeznijo in zaupanjem v trajni in trdni zvezi – to je temeljna teza krščanskega pogleda na spolnost in spolno vzgojo.

Nezadovoljevanje spolnega nagona je slabo

Nasprotna stran odgovarja zelo preprosto in se pri tem opira na naslednje:  Spolnost je del človeških potreb in njeno nezadovoljevanje škodi našemu duševnemu zdravju, zato je vzdržnost nesmiselna, poleg tega lahko ima slabe posledice tudi za partnersko zvezo. Tezi sta ravno nasprotni. Eni pravijo, da ima spolnost, če ni povezana z ljubeznijo, negativen vpliv na duševnost. Drugi pravijo, da ima odrekanje spolnosti negativen vpliv na duševnost. Prvi postavljajo pogojnik, ki je ljubezen, drugi postavljajo pogojnik, ki je znanje (otroke je treba o spolnosti  poučiti in jim omogočiti kontracepcijo). Eni drugim očitajo nenaravnost. Ni naravno ne seksati, pravijo liberalci, konzervativci jim odgovarjajo, ni naravno uporabljati kontracepcijo. Če pogledate kakšen forum, debate o tem tečejo neprestano in vedno znova, nekega resnega vpliva na odločitev posameznika pa to dejansko nima. Vsi so že prepričani v svoje, argumenti ne kažejo nikamor.

Negativen odnos do telesa

Dve tezi:

• Spolni odnosi škodijo duševnemu zdravju, če niso povezani z ljubeznijo in zaupanjem v trajni in trdni zvezi
• Spolnost je del človeških potreb in njeno nezadovoljevanje škodi našemu duševnemu zdravju ter trdnosti in trajnosti naše zveze.

Če združimo obe tezi, dobimo naslednjo trditev. Spolnost lahko škoduje človeku, njegovi duševnosti. Precej neprijetna teza. Vendar za tem stoji zanimiv preobrat. Gre za odnos do telesa. Tradicionalisti, ki verjamejo, da je človek sestavljen iz duše in telesa, nam pravijo, da si lahko umažemo duha, če nepravilno uporabljamo telo. Podobno, kot če bi trdili, da s umazano hrano lahko umažemo dušo (kar na nek način verjamejo Judi, Muslimani, ….). Telo je zanje v temelju grešno. Liberalisti pa nam govorijo, da naša duševnost nima moči in kontrole nad lastnim telesom, opirajo se predvsem na psihoanalizo. Če ne ješ, umreš, če ne seksaš, znoriš, ne moreš se boriti proti svojemu telesu. Telo je v temelju nevarno in neobvladljivo. Oboji imajo do telesa negativen odnos in s tem tudi do njegove temeljne potrebe, spolnosti. Čas bi že bil, da presežemo ta v temelju negativni odnos do telesa, ki se kaže v različnih pojavnih oblikah povsod v družbi. Treba je poslušati naše telo in do njega vzpostaviti pozitiven odnos.