Analingus - gnus ali nebeški užitek?

Analingus je bil še pred nekaj desetletji velik tabu. Če vas zanima, kako so problema lotili seksologi, ne zamudite obširnega članka.

Analingus so zavračali tudi najbolj znani seksologi

Še celo znameniti seksolog Alfred Kinsey ni v svojih sicer drznih študijah navedel niti enega praktičnega primera, kar pomeni, da je nanj preprosto pozabil, ali pa se mu je zdel povsem nemogoča spolna praksa. Isto velja za legendarnega seksologa Krafft Ebinga, ki analingus resda omeni, toda zraven ne navede nobenega praktičnega primera ali nasveta. Še več, takratni psihoanalitiki in zdravniki so poznali le paciente, ki so lizanje anusa priznali kot fantazijo in kot strah, da ne bi tega morda storili tudi v resnici. Eden takšnih je bil tudi zdravnik Louis S. London, ki je v svoji knjigi Mentalna terapija raziskoval nekega moškega, ki mu je priznal željo po tem početju, katerega pa si ni nikdar drznil izpeljati tudi v praksi. Analingus je bil nekoč torej res le huda motnja v človekovi psihi, se pravi močna spolna deviacija, ki so jo prakticirali le duševno moteni ljudje.

Analingus - resnično le užitek za homoseksualce?

Edini, ki je v tistih časih na tem področju vendarle odkril nekaj dejanskih primerov, je bil seksolog Yankowski, sicer avtor knjige Report on Premarital Sex, kjer boste našli podatek, da to spolno prakso uporablja skoraj 2 odstotka žensk in 6 odstotkov moških. Pa še to le enkrat v življenju in brez posebnih želja po uživanju. Raziskava je bila seveda zelo površna, saj ni razčlenila aktivne in pasivne vloge, pri moških je pozabila ujeti podatek, ali gre za homoseksualne ali za hetero pare. Pa vendar, avtor knjige je leta kasneje pojasnil, da je šlo pretežno za gejevske moške in da hetero pari tega res niso počeli zaradi kakšnega posebenega užitka. Yankovski je ugotovil, da zna biti prav analingus odlična spodbuda za daljšo erekcijo pri moškem in za bolj vlažno vagino pri ženski. Zato ni razumel, da pari tega ne izvajajo bolj pogosto.

Fiziološka dejstva govorijo drugače

Raziskave in zelo nizek odstotek ljudi, ki so nekoč izvajali analingus, so v popolnem nasprotju s človeško anatomijo, ali še bolje, s fizionomijo zadnjice. Zadnjica je podobno kot vagina namreč polna živcev. Prav zato je kontrakcija analnih zapiralk, ne glede na nameren ali nenameren odziv na erotične dražljaje, odličen sprožilec reakcije v mednožju in drugih delih telesa. Toplina ustnega kontakta in jezika na anusu je torej potencialni vir raznovrstnih občutkov, ki so večkrat celo močnejši od podobne obdelave mednožja. To velja tako za moškega kot za žensko, ki lahko med lizanjem anusa doživi celo enako močan orgazem kot pri lizanju vagine. Problem, ki se pojavlja, je dejstvo, kaj ima od tega tisti partner, ki liže. Yankowski se je seveda posvetil tudi temu problemu in ugotovil, da gre le za potešitev želje in za prošnjo partnerja, da mu drugi partner ustreže. Tako sta recimo dve ženski, ki sta bili udeleženki njegove raziskave, priznali, da sta le ustregli svojemu možu in da jima je bilo med tem celo malce dolgčas.

Danes analingus ni več tabu

Analingus tudi danes ni ravno najbolj pogosta spolna praksa, toda časi se spreminjajo. Še posebej v porno filmih in pri mlajših parih, ki te porno filme veselo posnemajo. Lizanje ženskega anusa je seveda veliko bolj pogosto od lizanja moškega, saj je to večkrat priprava za analni seks, kar pomeni, da moški z jezikom izmenično obdeluje vagino in anus.  Ženske imajo pri moškem nekaj težav z dlakami, če se moški lepo obrije, tudi to ne bi smel biti večji problem. Najbolj važna je higiena in dejstvo, kaj vse smo pripravljeni narediti za užitek svojega partnerja.