Homoseksualnost je veljala za nekaj samoumevnega

V antiki spoštovana, nato grešna, kasneje kazensko preganjana in celo razglašena za bolezen... Pred vami je kratek povzetek zgodovine odnosa družbe do homoseksualnosti.

Zgodovinski pogledi na homoseksualnost

V antični Grčiji so bili homoseksualni odnosi sprejemljivi, na nekaterih družbenih področjih celo pričakovani. Domneva se, da je bila istospolna usmerjenost zelo razširjena med Kelti in nomadi iz ruskih step in Male Azije. Šele v 7. stoletju se je pojavil prvi posvetni zakon, ki je 'sodomijo' kriminaliziral, v severni in vzhodni Evropi pa kazenski zakoni niso vključevali homoseksualnosti vse do 13. stoletja. Kasnejši odnosi do homoseksualnosti v zahodnem svetu so bili v glavnem osnovani na judovsko-krščanskih moralnih načelih, po katerih so istospolna nagnjenja nemoralna in grešna. Vendar je tako kot mnogi drugi grehi, seksualnost bila videna kot izraz človeške šibkosti, in ne kot duševna bolezen ali obnašanje določenega tipa osebnosti. To kasnejše gledanje na homoseksualnost, po katerem gre za patologijo, se je razvilo proti koncu 19. stoletja. V začetku 20. stoletja so psihoanalitiki imeli homoseksualce za žrtve napačnega razvoja. Avstrijski zdravnik in psihiater Sigmund Freud, oče psihoanalize, je gledal na homoseksualnost kot na odklonsko stanje. V zadnjem času pa se znanstveniki ukvarjajo s proučevanjem bioloških oziroma socioloških izvorov spolne usmerjenosti. Leta 1993 so v študiji poskusili identificirati genske pokazatelje za spolno orientacijo, vendar raziskava ni dala pravih zaključkov.

Homoseksualce zasmehovali in zapirali

V prvi polovici 20. stoletja je bil odnos družbe do homoseksualnosti izrazito negativen. Istospolne aktivnosti so bile skrite, o njih se je govorilo le potihoma, homoseksualni spolni odnosi, tudi med odraslimi, ki so si tega želeli, pa so bili kazensko preganjani. Homoseksualci so bili tarča stereotipov in predsodkov, posmeha in zgražanja. Geje so imeli za poženščene, lezbijke za možače, oboji pa naj bi bili obsedeni s seksom, brez samokontrole in nemoralni. Pogosto so tudi sumili, da istospolno usmerjeni spolno zlorabljajo otroke. V tridesetih letih 20. stoletja in med drugo svetovno vojno so v nacistični Nemčiji homoseksualce preganjali in jih zapirali v koncentracijska taborišča, podobno kot vse ostale, ki niso ustrezali predstavam o veliki arijski rasi.

Kinseyevi študiji prevesili tehtnico

Šele v zadnjem času se v zahodnih družbah predsodki glede homoseksualnosti pričenjajo spreminjati. Prvi večji premik se je zgodil na podlagi dveh znanih člankov slavnega ameriškega biologa Alfreda Charlesa Kinseya, Spolno obnašanje pri moškem in Spolno obnašanje pri ženski. Čeprav sta ti dve raziskavi pretiravali pri ocenah razširjenosti homoseksualne populacije, sta vseeno ponudili bolj resnično sliko homoseksualnosti in jo na ta način demistificirali. Za razliko od ostalih študij, v katerih so homoseksualnost povezovali z medicinskimi oziroma psihološkimi motnjami, Kinseyeva članka govorita o homoseksualcih zunaj kliničnega okolja. Kinsey je našel homoseksualce v prav vseh družbenih slojih, vzgojeni v različnih družinskih okoljih in verovanjih. Ameriška psihiatrična zbornica je na podlagi teh dveh znanstvenih raziskav leta 1973 homoseksualnost končno izločila iz spiska duševnih bolezni, leta 1980 pa jo je izpustila tudi iz diagnostičnega in statističnega priročnika psihiatrov. Slovenska republika je  homoseksualnost dekriminalizirala šele leta 1976, eden najbolj vidnih slovenskih psihologov in mislecev Anton Trstenjak pa je o homoseksualcih še leta 1987 pisal kot o socialnih psihopatih. Homofobija je v sodobni družbi torej še vedno prisotna, odnos do istospolno usmerjenih pa se vendarle počasi, a vztrajno izboljšuje.

###SCROLLER###