Je pogosto menjavanje partnerjev naravno?

Eksperimentiranje z različnimi spolnimi partnerji je bržkone naraven proces, ki pa ga družba običajno ne odobrava.

Viktorijanska podoba ženske tole vsekakor ni. Njene pozitivne lastnosti so rigidnost, sramežljivost, strahospoštovanje do nasprotnega spola itn. (jlp).

Viktorijansko podobo »propadle ženske«, ki je izgubila nedolžnost, se vdala in začela iz dneva v dan menjati partnerje, je ustvarila dvojna morala, in sicer zato, da bi mladim ženskam vcepila strah pred spolnostjo in grehom. Seveda pa to ne pomeni, da promiskuitete ni.

Študentska razuzdanost

Tipičen primer je Maureen Green opisala v svoji knjigi »Spolna plat ljubljenja« (1973). Audrey, privlačna mlada študentka, je znana po tem, da pogosto menja moške. Na vsaki zabavi si izbere privlačnega mladeniča in ga zapelje ter z njim preživi noč. Prijatelji se zgražajo nad Audreyinim vedenjem, njena negotovost pa je tista, ki jo sili v tovrstno početje. Nikoli si ni bila na jasnem, ali jo ima oče res rad in kaj naj stori, da bi si pridobila njegovo ljubezen. Ko je odrasla, je odkrila, da lahko zbuja pozornost moških s svojo spolno privlačnostjo. V svojih površnih stikih je iskala globljo in trdnejšo ljubezen. Vendar pa si je s tem, kako je to počela, vnaprej kvarila možnosti, da bi našla iskreno ljubezen. Moške je nehala menjavati, šele ko je spoznala starejšega moškega, ki je razumel vzroke za njeno vedenje in ji pomagal, da jih je sprevidela tudi sama, hkrati pa ji je dal čustveno varnost, po kateri je tako hrepenela.

Generacija »odpadnikov«

Znano je, da je ta generacija iz šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih let odražala, kako od staršev ni dobila dovolj ljubezni. Mnogi so skušali to pomanjkanje ljubezni nadomestiti z življenjem v skupnosti in s spolnostjo.

Življenje v skupnosti vključuje tudi menjavo spolnjih partnerjev. Kar pa ne pomeni, da ni bilo ljubosumja. Temu ni bilo moč ubežati. (jlp)

Vzroki za menjavanje partnerjev/partnerk

Moški se ob opazovanju svoje možne spolne partnerke močno vzburi, ženske pa večinoma ne. Moški se vzburi, ker je njegov odziv pogojen s prejšnjimi izkušnjami, medtem ko pri ženskah večinoma ni tako. Moškega vzburi že misel na možne nove vrste doživetij, novi tip spolne partnerke, novi užitek, ki ga utegne doživeti v novi zvezi, nove priložnosti, ko bo lahko preizkušal nove tehnike in se nemara zadovoljil bolj kot kdaj koli prej. 'Sposobnost' moškega je kriva za to, da si vnaprej zamišlja razlike v spolni anatomiji, tehnikah, ki bi prišle v poštev, in telesnem odzivu novega partnerja. Nobeden od naštetih dejavnikov za povprečno žensko ni tako važen kot za moškega.

Kaj žene moškega, da ga tako »trga«

Moška promiskuiteta pogosto izvira iz užitka, ki ga moškemu dajeta zasledovanje in uspešna osvojitev nove partnerke. Ko si dokaže svoje zmožnosti v spolnih odnosih z neko osebo, ga zamika, da bi si poiskal novo… Po tej logiki, moški dostikrat ne občujejo z neposredno spolno partnerko, ampak z vsemi dekleti, s katerimi se je kdaj ljubil, in z vsem rodom Žensk, s katerim bi še rad.



To, da je moški lovec, v današnjem jeziku pomeni, da išče potrditev pri kar se da večjem številu spolnih partnerjev. Paradoks je v tem, da to uspeva ektremno samozavestnim, da bi hranili svojo samozavest, ker bi drugače bili nesamozavestni. (jlp)

Legendarni Kinsey pravi, da gre za negotovost

V jedru vseh Kinseyevih razlag za moško in žensko promiskuiteto pa je v bistvu negotovost in iskanje globoke in zadovoljujoče zveze. Nič bolj očitno ne izdaja negotovosti, kakor potreba po osvajanju ali potrjevanju samega sebe. V zvezi je Wilhelm Reich zapisal nekaj zelo primernih opažanj. »Ljudje, ki so dosegli zmožnost orgastične zadovoljitve, dosti bolj vzdržujejo monogamne zveze kot ljudje, ki trpijo zaradi spolnega zastoja. Monogamna usmeritev pri prvih ni posledica zavrtih poligamnih nagnjenj ali moralnih zadržkov, temveč temelji na spolni ekonomičnosti, ki sestoji iz zmeraj novega doživljanja močnega spolnega spolnega užitka in zadovoljitve z istim spolnim partnerjem. Pogoj za to je popolna skladnost med partnerjema.

Toda, kadar primernega partnerja ni, in to je v današnjih razmerah v spolnosti pravilo, se sposobnost za monogamijo sprevrže v svoje nasprotje, v neustavljivo iskanje primernega partnerja. Kadar ga (jo) človek najde, se samodejno vrne k monogamiji, ki traja tako dolgo kot spolna harmonija in zadovoljenost. Misli na druge partnerje ali želja po njih se sploh ne porodijo ali pa se zaradi zanimanja za partnerja ne uresničijo.