Kako je biti gej čez lužo?

Kako in zakaj so se geji v ZDA začeli boriti za svoje pravice? Ali je sedaj kaj boljše?

V Združenih državah Amerike so homoseksualni aktivizem sprožili neredi po policijski raciji v gejevskem baru v New Yorku leta 1969.

Združenja homoseksualnih aktivistov

To je bil prvi javni protest istospolno usmerjenih proti policijskemu nadlegovanju. Od tedaj naprej se številna homoseksualna združenja v ZDA organizirano borijo za pravice istospolno usmerjenih. Najbolj aktivne organizacije so Narodna gejevska in lezbična delovna sila, organizacija za državljanske pravice, ki spodbuja enakost in svobodo brez predsodkov in diskriminacije glede na spolno usmerjenost; pravni in izobraževalni sklad Lambda,  ki istospolno usmerjenim nudi brezplačno pravno pomoč in zastopanje; in Sklad za zagotavljanje človekovih pravic, ki lobira pri državnih in zveznih zakonodajalcih. Številne druge skupine aktivistov za gejevske pravice pa se prav tako udejstvujejo v izobraževalnih in političnih dejavnostih. Zaradi delovanja aktivistov pri zagotavljanju pravic homoseksualcev, je homoseksualna skupnost v družbi dobila bolj vidno mesto. Pojavile so se narodne publikacije, kot na primer Christopher Street in The Advocate, ter cerkve, v katerih služijo homoseksualni skupnosti, homoseksualci pa so ponovno pričeli pisati svojo zgodovino tudi z nastankom univerzitetnih študijskih programov o gejevskih pravicah.

Borci za enakopravnost bolnikov z AIDS-om

Enega največjih izzivov, s katerim se je soočila homoseksualna skupnost v ZDA, je bil izbruh AIDSA leta 1980. V Združenih državah Amerike se je bolezen najprej razširila med homoseksualnimi moškimi in se razširila s prav pogubnim učinkom. Ko se o bolezni in njenem prenašanju še ni vedelo prav veliko, so z bolniki, okuženimi z virusom HIV, med katerimi je bila večina istospolno usmerjenih, ravnali diskriminatorno glede nastanitev in zdravstvenega zavarovanja. To je sprožilo številne proteste homoseksualnih aktivistov pri vladnih organizacijah, Centru za nadzor bolezni, Zveznih zdravstvenih inštitutih in Zveznem uradu za hrano in zdravila, s katerimi so hoteli opozoriti na počasnost raziskovanja bolezni in iskanja zdravila ter diskriminatornost pri obravnavi okuženih pacientov. Ustanovljenih je bilo več organizacij z namenom izobraževanja o bolezni in zagotavljanja ustrezne nege vsem bolnikom z AIDS-em.

Spolna usmerjenost vojske ne zanima

Naslednje področje, na katerem so se aktivisti borili za spremembo, je bila politika do homoseksualcev v vojski. Preden je Clintonova administracija leta 1993 pod njihovimi pritiski  to politiko morala spremeniti, so kandidati za vojaško služenje izpolnjevali formular, ki je vključeval tudi vprašanje o spolni usmerjenosti. Po novi politiki, ki se popularno imenuje ''ne vprašaj, ne povej'', je to vprašanje izključeno. Spolno usmerjenost sedaj smatrajo kot osebno stvar in ni več ovira za vstop ali razlog za odpust iz vojske, razen če se vojaki prakticirajo homoseksualne spolne odnose. Zato imajo nekateri to politiko za nezadostno, saj še vedno prepoveduje homoseksualno aktivnost.

Istospolnih porok še ni

V devetdesetih letih preteklega stoletja so homoseksualci opozorili še na mnoga druga vprašanja, vključno s pravicami gejevskih in lezbičnih družin. Kljub prizadevanjem pa homoseksualne poroke v ZDA še niso priznane v nobeni izmed držav, istospolno usmerjeni pari, ki živijo v dolgotrajnih razmerjih, pa nimajo enake pravne zaščite kot poročeni pari in heteroseksualci v izvenzakonskih skupnostih. Za homoseksualce so prav tako problematične tudi posvojitve otrok, čeprav nekatere države dovoljujejo partnerju istega spola, da posvoji biološkega otroka drugega partnerja.

Homoseksualci tudi med politiki

Zaradi vedno bolj odprte narave homoseksualne skupnosti, so mnogi izmed njih, med njimi tudi številni pomembni ljudje iz javnega življenja, povsem jasno priznali svojo homoseksualnost in zahtevali, da se jih obravnava enakopravno in spoštljivo. Največ so k temu pripomogli zvezdniki filmske in modne industrije, povsem odprte istospolno usmerjene predstavnike pa je moč najti tudi v ameriškem kongresu, saj homoseksualci lahko kandidirajo za vsa politična in uradniška mesta na področju celotnih Združenih držav, gejevske in lezbične aktiviste pa lahko najdemo tako med liberalnimi kot tudi med konzervativnimi političnimi organizacijami.

Dobili nekaj bitk, vojne še ne

Ne glede na spremembe v odnosu do homoseksualcev pa ostaja homoseksualno udejstvovanje v nekaterih zveznih državah še vedno predmet sodne pristojnosti. Zakoni o sodomiji še vedno nadaljujejo z nelegitimno diskriminacijo homoseksualcev, a se le redko izvajajo. V devetdesetih letih 20. stoletja so v nekaterih državah ZDA poskusili omejiti zakone, ki ščitijo homoseksualce pred diskriminacijo. Leta 1992 pa so v Koloradu hoteli sprejeti ustavno dopolnilo, ki prepoveduje državnim in lokalnim oblastem, da bi sprejeli kakršenkoli zakon, ki bi homoseksualcem nudil zaščito državljanskih pravic, a je vrhovno sodišče ZDA leta 1996 to ustavno dopolnilo zavrnilo.  Odnos sicer konzervativnih Američanov do homoseksualnosti se torej počasi, a vztrajno izboljšuje, do končne zmage pa je še daleč.