Masturbiram, torej sem!

Masturbacija povzroča slepoto? 

V osemnajstem stoletju je papeški medicinski svetovalec objavil takrat zelo odmeven članek o masturbaciji, natančneje, o njenih negativnih posledicah. Trdil je, da povzroča melanholijo, epileptične napade, slepoto, katalepsijo, spolno nemoč, težave s prebavo in kretenizem. Še danes srečamo ljudi, ki verjamejo, da je ta navada škodljiva za zdravje, čeprav tako daleč kot je šel papeški svetovalec verjetno ne gredo več. Neki drugi avtor, prav tako iz osemnajstega stoletja, pa je recimo trdil, da je masturbacija odlično zdravilo proti privlačnosti žensk, saj se moški, ki masturbira, njihovih čarov z lahkoto izogne. Sodobni seksologi masturbacijo seveda priporočajo in celo spodbujajo, predvsem pri ženskah, ki na tak način spoznajo svojo seksualnost in se naučijo uživati tudi z moškim. Znana seksologa Masters in Johnsonova sta nekaterim moškim, ki so sodelovali pri njunih poskusih, predlagala, naj orgazme dosegajo samo s samozadovoljevanjem in masturbacijo priporočala celo v terapevtske namene in za izboljševanje spolne odzivnosti. Masturbacija jima je služila za trening spolne odzivnosti. Masturbiranje močno zagovarjajo tudi vsi sodobni spolni priročniki, saj so mnenja, da mora biti sestavni del normalnega spolnega življenja, bodisi v času samskosti ali zveze s partnerjem. Če je bila nekoč masturbacija celo hudičevo delo, pa je danes nekoliko neobičajen tisti, ki ne bi masturbiral. Tudi pred svojim partnerjem, kar je odličen trening za razvoj seksualnosti.  

Pretiravanje z masturbacijo 

Avtorja knjige Ljubezen in spolnost pa sta zanimivo prepričana, da so šle razprave o masturbaciji predaleč in da užitka in mehanične spolne stimulacije ne bi smeli tako zelo poudarjati, da bi pri tem pozabili, da je največji spolni užitek v celotnem medsebojnem odzivanju dveh oseb. Izključno genitalna spolnost, še posebej avtogenitalna, kamor seveda spada samozadovoljevanje, daje nedvomno manj zadoščenja. Čeprav sama po sebi ta dejavnost ni škodljiva, pa je škoda, če bi se zmožnost spolnega odziva pri človeku tako zelo osredotočila le na avtoerotične dražljaje. O tem, da se to lahko zgodi, priča tudi zelo zanimivo pismo neke ženske, ki je na enem izmed številnih seksualno obarvanih spletnih forumih zapisala: »Ker je bil prej poročen z žensko, ki ji ni bilo dosti do spolnosti, je včasih zelo veliko masturbiral. Zdaj največkrat ne doseže vrhunca, kadar je v meni, in se mora samozadovoljiti. Zaradi tega hudo trpi, kajti ljubezenski akt bi želel končati naravno.« Avtorja knjige Ljubezen in spolnost razlagata, da takšne nekoliko ekstremne navade masturbiranja pri odraslih moških niso prav pogoste, ni pa nič čudnega, če do njih iz opisanih razlogov pride. Treba je tudi povedati, da je masturbacija ne glede na karkoli v bistvu nadomestilo za pravo stvar, se pravi za seks, kjer masturbiranje ni potrebno. Večina moških, ki so sodelovali pri raziskavah Mastersa in Johnsonove so sicer povedali, da prekomerna masturbacija ni ravno najbolj zdrava, kar pa se vendarle razlikuje od zastarelih študij, kjer so staršem celo priporočali, da svojim sinovom na penis med spanjem pripnejo železne kletke in tako preprečijo samozadovoljevanje. Še več, nekateri moški so si nekoč roke privezali k telesu, da jih ne bi prijela želja po masturbiranju, od tod pa izvira tudi občutek krivde in sramu, ki ga moderni fantje seveda skorajda ne poznajo več. Ali kot zaključita avtorja knjige Ljubezen in spolnost: »Z masturbacijo se človek lahko razbremeni spolne napetosti, ne more pa doseči popolne spolne zadovoljitve.«