Tudi nosečnice ne marajo otipavanja!

Zakaj in kako noseče telo postane legitimen predmet otipavanja in tako rekoč javna lastnina?

V nekaterih kulturah je običajen pozdrav z objemom in poljubom, včasih tudi na usta, Slovenci pa si celo v roke sežemo le, če se res dolgo nismo videli. Vse se spremeni, ko zagledamo nosečnico.

Otipavanje trebuščka

Naenkrat se nam zdi telesna bližina in neposreden stik povsem normalen. In to ne stik pozdrava, kot bi bilo rokovanje ali poljubljanje lic, ampak stegnemo roke naravnost proti njenemu centru, v njeno intimo, in potipamo njen trebušček. Večji trebušček ko ima, z večjim veseljem ga pričnemo otipavati. Si predstavljate, da bi srečali prijateljico, ki je recimo športnica, in jo pričeli božati po trebuhu, ko ima pa tako lepe trebušne mišice – ali pa kar brez tega izgovora. Kot da bi z nosečnostjo trebuh ženske postal iz njene intime in minimalnega potrebnega »osebnega prostora« javna last. Ali je zato, ker se je pomaknil naprej, torej izven njenega osebnega prostora?

»Ali se lahko dotaknem?«

Ne bi rekli, kvečjemu je nanj še bolj občutljiva. Nekateri gredo sicer tudi v skrajnost in trdijo, da naj bi se trebuha še sama bodoča mamica čim manj dotikala. Večine nosečnic ne moti, če se njihovega naraščajočega trebuščka dotikajo njihovi bližnji. Če se ne-nosečniškega trebuha svoje znanke ne bi kar meni nič tebi nič dotaknili, potem je najbrž prav, da jo vprašate, preden se dotaknete njenega nosečniškega trebuha.

Zakaj otipavamo nosečnice?

Morda so že same nosečnice tako ljubke? Morda samo izkoriščamo njihovo –  blaženo – stanje za izživljanje naših potreb po dotikanju ali celo perverznih nagibov?

Zanimiv pogled, malo poenostavljen, na otipavanje nosečniškega trebuščka je ta, da v njem vidimo tako rekoč nacionalno blago – funkcija nosečnice je po tem pogledu ta, da skrbi za reprodukcijo naroda. Če skrbi za reprodukcijo naroda, dela dobro za vse, za skupnost, torej imamo neke pravice do konkretnega simbola njenega truda za narod pravice vsi po vrsti. Temu sociologizirajočemu pogledu se po robu postavlja biologizirajoči, katerega argumentacija bi šla nekako takole: mladički so ljubki in sploh takšni, da nujno dobimo impulz, da je treba zanje poskrbeti – pri ljudeh pa ta impulz malo prehiteva, saj si ob nosečem trebuhu znajo predstavljati prihodnost, ko bo iz njenega prišel tak skrbi in nežnosti potreben mladiček.