Vam je narava podarila pravi spol?

Čeprav se včasih zdi, da je posamezniku njegova spolna identiteta dana že ob rojstvu, temu vedno ni tako.

 

Veliko ljudi se v svojem telesu počuti ujete.

 

Rodimo se kot fantki in punčke

Že takoj ob rojstvu je seveda vidno, ali je novorojenček punčka ali fantek. Za oblikovanje telesnih razlik med spoloma so krivi kromosomi, natančneje rečeno, razlika v zadnjem paru (XX ali XY), zraven pa pripomore tudi delovanje hormonov. Fizično spolno identiteto označujejo v prvi vrsti zunanje genitalne strukture (spolovila), potem pa še sekundarni znaki, ki botrujejo obdobju pubertete. Torej razvoj prsi, bokov, razlike v poraščenosti, itd.

Tej fizični oziroma telesni podobi spolne identitete je potreben še drugi pol, ki se lahko imenuje tudi 'psihološki' del. Vanj je zajeto dojemanje svojega spola ter doživljanje svoje telesnosti. To doživljanje je lahko fizičnemu delu nasprotno, kar pomeni, da lahko pride do tega, da moški samega sebe kljub svojim genitalijam dojema bolj kot žensko. In obratno, da ženska sebe bolj dojema kot moškega.

 

Spolna identiteta je kompleksna sfera človeka, ki ni pogojena zgolj biološko. (jlp)

 

Kako svet okoli nas oblikuje našo spolno identiteto

Otrok naj bi že od drugega leta svoje starosti oblikoval občutek pripadnosti enemu od spolov. To je odvisno tudi od tega, v kakšnem okolju je odraščal in kako so se do njega obnašali ljudje, ki so ga obkrožali. Ko pride do razvijanja spolne dozorelosti, naj bi se deklice zgledovale po materi, dečki pa po očetu. V nekaterih kulturah spolno dozoritev označijo z iniciacijskimi obredi. To so obredi obrezovanja ali kakega drugega telesnega zaznamovanja, pri katerih včasih posežejo tudi po ekstremni krutosti. Naša družba je do raznih spolnih identitet zelo odprta ali pa vsaj to postopoma postaja. Vseeno pa v vsaki družbi ostaja določeno kaj velja za ženskost in kaj za moškost. Takoj, ko pride do kakih odstopanj ali neujemanj, to ne ostane neopaženo. Znanstveniki biologi so celoten pojav možnosti izbire spolne identitete skušali razložiti z dejstvom, da obstaja gen, ki določa spolno usmerjenost. Temu seveda ni tako, saj bi bila v takem primeru spolna usmerjenost podedovana iz generacije v generacijo.

Kriza spolne identitete lahko privede do izolacije od družbe in celo depresije.

 

Zmedenost glede spolne identitete lahko vodi v žalost

Če družba posameznikove spolne identitete ne sprejema, to lahko pri njem povzroči veliko mešanih občutkov. V prvi vrsti gre seveda za močan občutek prepovedanega. Ker tega moji prijatelji, znanci in družina ne sprejemajo, jim moram resnico o sebi prikriti. Človek, ki svoje seksualnosti ne more izraziti na pravi način, je vsekakor nesrečen. V velikih primerih potem pride do iskanja skupine, ki ga bo sprejemala takšnega kot je.

 

Transseksualnost

Spolne disforije so stanja negotovosti glede lastne spolne identitete. Deležni so jih ljudje, ki so rojeni s spolom, katerega si ne želijo. O takih ljudeh pravimo, da so transseksualni. Tukaj ne gre za hermafrodizem, ki dobesedno pomeni biološko dvospolnost, temveč le za nezadovoljstvo z anatomsko zdravim in neoporečnim spolnim organom. Znan je primer zdravnika in psihologa Sylvaina Dullaka, ki je veliko časa v svojih študijah posvetil ravno tej razdvojenosti med biološkim in psihološkim spolom, izhajal pa je tudi iz lastnih razmišljanj in izkušenj. Zase pravi, da je ''ušel iz telesa, v katerem se je počutil kot jetnik… in postal ženska s pomočjo operacije'', kar nas pripelje k modernemu načinu reševanja tovrstnih dilem.

Danes si vsak po zaslugi napredne medicine lahko spremeni spol.

 

V skrajnem primeru tudi pod nož

Seveda v današnjem času obstaja rešitev za skorajda vsako nezadovoljstvo glede lastnega telesa. Ko pride do spolne identitete, pri kateri ne sovpadata telesnost in duševnost, se telesnost zlahka da podrediti duševnosti s pomočjo ekstremnih operacij spola. Velikokrat zaleže že 'zdravljenje' z jemanjem hormonskih tablet tistega spola, h kateremu posamezniki želijo, saj so zaenkrat operacije spola dosegljive le malce bogatejšim.

 

---