Kdo je pravzaprav pohujšljiva Lolita?

Na spletu se Lolita pojavlja v izrazito erotičnem, ali natančneje, pornografskem kontekstu kot spolno aktivna najstnica. Kaj pravzaprav izraz lolita pomeni?

Marcel Stefančič jr. pravi: “Lolita je popolna alegorija 20. stoletja in njegovih obsesij - njegove obsedenosti s pomlajevanjem, sindromom Petra Pana, Michaelom Jacksonom, 'ponovnim odkrivanjem otroka v sebi', infantilizacijo vsega, voyeurizmom in imidžem.”

Lolita je zelo pogosto ime v popularni kulturi. Privlačno je najbrž zaradi svojega eksotičnega zvena, vendar pa je to bolj slab izgovor za uporabo prav tega, s pomenom tako obremenjenega imena, da je postalo splošno sprejet pojem za “zapeljivo adolescentno dekle”, kot navaja spletni Websterjev slovar. Mogoče je sicer trditi, da vse Lolite niso lolite, vendar se zdi taka trditev dokaj naivna – če verjamemo vanjo, lahko verjamemo tudi, da vsi frankensteini niso frankensteini.

Kdo je torej Lolita?

Lolita je roman Vladimirja Nabokova, ki buril duhove, že preden je izšel. Leta 1955 ga je izdala Olympia Press iz Pariza, založba za knjige z erotično vsebino, ki v ZDA in Veliki Britaniji niso dobile založnika – te knjige večinoma niso bile kaj več od običajne pornografije, tako da je bila tudi Lolita sprva razumljena kot takšna in ji ameriški mediji niso bili ravno naklonjeni.

Humber Humbert, pripovedovalec, je izobražen Evropejec srednjih let z nagnjenostjo do deklic, starih med 9 in 14 let, ki jih poimenuje nimfice. Po njegovi lastni sugestiji je njegovo nagnjenje posledica neizživete najstniške ljubezni do Annabel Leigh. Ko pride v Ameriko, se zaljubi v dvanajstletno Američanko Dolores Haze - Lolito in se po spletu zanj srečnih naključij zaplete z njo v seksualno razmerje. Lolita nekega dne izgine z njunim zasledovalcem, čez nekaj let pa piše Humbertu, da z možem potrebujeta denar. Humbert načrtuje umor, a si premisli, ko spozna, da ta mož ni njegov Doppelgänger. Tu nas čaka presenečenje: Humbert sedemnajstletno, očitno nosečo in prav nič več nimfično Lolito ljubi. Da ji denar in od nje izsili ime moškega, ki mu jo je najprej speljal, katerega na koncu poišče in umori.

Tu se Humbert končno zave, da je Loliti uničil otroštvo in jo prezgodaj potisnil v odraslost. Eden najbolj ganljivih odlomkov je njegova “anagnorisis”, ko posluša otroke pri igri: “Ko sem stal na visokem pobočju, se nisem mogel do sitega naslišati te muzikalne vibracije, teh eksplozij posameznih vzkrikov na ozadju enakomernega hrumenja, in tedaj mi je postalo jasno, da predirno brezupna groza ni v tem, da ni Lolite zraven mene, temveč v tem, da ni v tem zboru njenega glasu.” (Nabokov 2005: 364)

Lolita v popularni kulturi

Francoska glasba je znana po poveličevanju ljubezni starejših moških do veliko mlajših punčk.

Tako v besedilu Moi ... Lolita (Jaz ... Lolita), ki jo poje Alizee najstnica (našteje atribute, ki nakazujejo na njeno mladost in zapeljivost: skrivnosti ne pove mami in nosi zapeljiva oblačila) v prvi osebi govori o tem, da jo vsi kličejo Lolita in si je želijo, pri tem pa poudarja, da to ni njena krivda oz. napaka.

Pri Celine Dion je glavna tema pesmi z naslovom Lolita “ne moreš biti premlada za ljubezen” (poudarek je na telesni ljubezni!). Ideja postane nenavadna, ker avtorica za naslov uporabi Lolitino ime – to pa prikliče v spomin Lolito Vladimirja Nabokova, ki je sicer dovolj stara za ljubezen – a ne takšno, kakršno ji ponuja Humbert; ravno v tem delu je zelo očitna diskrepanca med ljubeznijo (ali spolnostjo, če hočete), kot jo razumejo otroci, in ljubeznijo odraslih, tako da je izbira tega imena v povezavi s to tematiko nekoliko nenavadna.

Suzanne Vega poziva Lolito kot skoraj odraslo dekle, ki se v mamini obleki želi kazati starejša, naj ne prosjači za pozornost in naj se postavi zase. Lolita je torej spet prezgodaj zrelo dekle, ki si želi ljubezni.

Cosmopolitan v članku o spolnih zlorabah otrok uporabi Lolito kot “etimološki ključ” za “lolitizem”.

V revijah o modi se ženskam ponuja zapeljivo perilo v rožnatih odtenkih, ki naj bi jih spremenilo v lolite, kar je zelo daleč od tega, kar bi Humbert Humbert kupil svoji nimfici v belih nogavičkah.

Popularna kultura vedno poenostavlja; izbere si eno plat zgodbe in jo posvoji. Za pop kulturo je bila najbolj privlačna podoba mlade zapeljivke, ker je to najbrž dobra prodajna poteza: uteleša sanje odraslih moških, obenem pa piha na dušo deklicam, ki si želijo čim prej odrasti in postati podobne filmskim zveznicam.