Intervju: "Nisem dopustila, da mi sterilizacija uniči življenje!"

Pogovarjali smo se z 26-letnico, ki so jo sterilizirali pri 18-ih in zato nikoli ne bo mogla imeti otrok.

 

Srčne bolezni so velikokrat razlog za sterilizacijo. (jlp)

S 26- letno Nives smo se pogovarjali o sterilizaciji. Sterilizacija je lahko posledica osebne odločitve, lahko pa pride do nje zaradi medicinskih razlogov. V obeh primerih sterilizacija pušča psihološke posledice. Pogovarjali smo se s srčno bolnico, ki so ji že pred osmimi leti opravili sterilizacijo.

Koliko si bila stara, ko so izvedli poseg sterilizacije?

Stara sem bila skoraj 18 let. Bila sem tik pred 18-im rojstnim dnevom.

Se ti zdi, da je tvoja starost, v kateri je prišlo do sterilizacije, vplivala tudi na tvoje dojemanje in sprejemanje tega, kar se je dogajalo?

 

Ja, seveda. Takrat nisem razmišljala, kako bi rada imela otroka. Sploh nisem razmišljala o ničemer, dokler nisem zanosila. Takrat sem bila smrklja, moje življenje je bilo zabava, ne pa razmišljanje o otrocih. Čas se mi zdi ključnega pomena. Pomembno je, koliko si star, če imaš partnerja, če načrtuješ otroka. Danes bi mi bilo mnogo težje sprejeti to odločitev. Splaviti otroka, ki bi bil morda zaželjen in načrtovan in opraviti hkrati sterilizacijo.

Katere okoliščine so privedle do sterilizacije?

 

Vzrok sterilizacije pri meni je moja prirojena huda srčna napaka. Otroka ne bi mogla donositi. Tudi če bi preživela nosečnost, bi bil zame porod zelo tvegan. Ne le zame, tudi za otroka. Zaradi te srčne napake imam v krvi premalo kisika in zato je pri meni tudi večja nevarnost krvnih strdkov, zato tudi kontracepcijske tabletke, kot oblika zaščite ne bi prišle v poštev.

Povod je bila pa nenadejana nosečnost. Šele, ko sem šla v bolnišnico z namenom, da splavim otroka, so me zdravniki seznanili z vsemi nevarnostmi, ki bi si jih nakopala z nosečnostjo. Ne vem, kako to, da mi niso povedali že prej. Sterilizacija bi bila zame sicer v vsakem primeru neizbežna, pa vendar bi bilo drugače, če bi se lahko malo bolj na to pripravila. No, po drugi strani sem pa hvaležna, da se je vse zgodilo precej na hitro.

V mladih letih nisem toliko razmišljala o tem. Po glavi so mi rojile druge stvari. (jlp)

Je bila odločitev za poseg tvoja ali jo je sprejel kdo drug (starši, zdravniki)?

Odločili smo se nekako vsi skupaj. Če lahko temu sploh rečem odločitev. Vsi skupaj smo se pogovorili. Zame pač ni bilo druge rešitve. Nobena kontracepcija ni tako zanesljiva. Slučajni spodrsljaji (splavi) pa so lahko zame usodni. Zdravniki so menili, da ni druge poti in jaz sem se z njimi strinjala.

Sterilizacija je zelo intimna odločitev, ki lahko pomembno začrta nadaljno življenjsko pot. Kakšno vlogo, pomen, je imela takrat družina? Koliko ti je pomenila podpora družine? Je vpletenost družine pomenila dodaten pritisk ali olajšanje?

Zame je vpletenost družine vsekakor pomenila olajšanje. No, ne takoj. Na začetku so bili odzivi precej burni, saj je bila posredi še nosečnost in splav in so se morali spopasti še s tem. Sicer pa so se kmalu unesli, saj jim (nam) ni preostalo drugega.

 

Včasih sva s partnerjem žalostna, ker sem sterilizirana. (jlp)

In kakšno je življenje danes? Imaš partnerja?

Ja, seveda imam partnerja. Že sedem let sva skupaj. Spoznala sva se kmalu za tem.

 

Si partnerju takoj povedala, da si sterilizirana in da ne bosta nikoli imela otrok ali si počakala, dokler nisi vedela, kam zveza pelje?  

Povedala sem mu zelo kmalu. Če se prav spomnim, po štirih mesecih. Povedala sem, ker sem odkrita oseba, ker sem želela, da ve in ker sem bila preprosto nora nanj in čisto zaljubljena. Takrat je pa vsak prepričan, da za ljubezen ni ovir. Zdelo se mi je pošteno da ve, pa tudi jaz sem se potem počutila bolje.
Tudi danes se mi to ne zdi tako zelo velika stvar. Jaz vem, da je z mano zaradi mene in tudi če bi bila s kom drugim, mislim, da bi bilo tako. Če ne, bi se pač poslovila. Razlogov za prepir in konec je lahko veliko. Ponavadi gre za povsem banalne stvari. Če te ima kdo rad, ga tudi to ne bo pri tem oviralo. Če pa ne, pa je lahko malenkost dovolj.

Tudi zaradi sterilizacije ne gledam na vse stvari kot na same po sebi umevne, zato v njih bolj uživam, se jih bolj veselim. (jlp)

Bi rekla, da ima to kakšen poseben vpliv na vajino zvezo? Pa na spolnost- na kakšen način vpliva na spolnost?

Ah, seks je bolj sproščen. Ni treba šteti "tistih dni", paziti, kupovati kondomov...
Zveza pa...ja, včasih sva oba malo žalostna zaradi tega. On mi niti nič ne reče. Ampak vem, da imava oba trenutke, ko naju prešine »kako bi bilo, če bi lahko imela otroke«. Mislim, da sva oba dovolj prizemljena, da ne ostaneva dolgo pri teh mislih. To so stvari, na katere pač nimava vplivov. Nimava se zato nič manj rada, morda sva še bolj povezana.

Kaj vzpodbudnega bi povedala tistim, ki še ne razmišljajo tako kot ti, ki so morda ravno po posegu, ali pa je ta že daleč za njimi, pa se z njim ne morejo sprijazniti?

Verjamem, da nekoga prizadane kakšna stvar bolj, druge manj. Saj je prizadelo tudi mene, ampak čas celi vse rane. Nasplošno nisem oseba, ki bi objokovala svojo usodo. Pomemben je pozitivizem, ki ga mora vsak najti v sebi. Mene je morda vzpodbujalo to, da nisem sama kriva, da si nisem izbrala te poti. Pomagalo mi je, da me niso obsojali starši, zdravniki in nasploh okolica. Tudi če bi bila sterilizacija posledica odločitve se mi zdi, da ni primerno obsojanje niti niso potrebni občutki krivde, saj taka odločitev niti slučajno ni enostavna in je nihče ne sprejme lahko. Včasih te nekatere situacije v življenju prisilijo, da ne vidiš stvari kot same po sebi umevne. Svet se lahko dejansko zasveti v lepših barvah, le dovoliti mu morate.

 

Preverite, kaj se dogaja na forumu.

 

 

---