Psihično počutje po splavu

3.06.2011 | Tjaša Babič

Psihični odzivi na splav so zelo različni: od obžalovanje pa vse do občutka olajšanja.

Po splavu si vzemite nekaj prostih dni in se pogovorite z osebo, ki vam je blizu (Photoxpress)

Odzivi na splav so zelo različni, kljub temu, da največkrat pričakujemo (če ne kar zahtevamo) trpljenje, slabo vest, morda celo sram. Obžalovanje in občutek olajšanja sta med najpogostejšimi občutki, ki jih ženske doživljajo po splavu. Tudi če ženska nikomur ne pove za splav, lahko še vedno začuti splošno družbeno klimo, ki jo uči, da mora čutiti krivdo zaradi splava. Splav bi bil tudi ne glede na to težka odločitev, saj povzroča velik precep med intuicijo in razumom. Res je, da splav ni za nobeno žensko lahka odločitev, pa vendar je resnica, da jih kar nekaj čuti po splavu olajšanje. Odnos okolja do splava je kdaj večji »krivec« za slabo počutje, kot sam splav. Psihično počutje je v veliki meri odvisno tudi od socialnega in finančnega stanja, ki dostikrat botrujeta odločitvi za splav. Pomemben dejavnik je tudi starost ženske ter podpora družine, partnerja in prijateljev.

Kako blažiti fizične posledice splava

Na splav se je potrebno pripraviti. Tako psihično kot fizično. Pri tem vam seveda lahko pomagajo tudi zdravniki. Ne oklevajte in postavljajte vprašanja, saj imate pravico sprejeti odločitev, ki bo temeljila na vseh dejstvih. Tako se boste tudi lažje pripravili. Ne le na sam poseg, ampak tudi na dneve, ki sledijo. Za lažje okrevanje po splavu pijte veliko tekočine, vzemite si nekaj prostih dni, izogibajte se telesnim naporom, nadomestite hranljive snovi v telesu- jemljite vitamine, se pravilno prehranjujte in ne obremenjujte telesa dodatno s prebavljanjem težke hrane. Poskusite čimveč spati- s tem se bo odpočilo telo in duša. Približno dva tedna ne vtikajte ničesar v vagino, kar izključuje tudi uporabo tamponov. Ne dvigujte težkih stvari. Ne namakajte se v toplih kopelih ali obiskujte javnih kopališč, saj lahko s tem potencirate možnosti okužbe.

Splavi in plodnost

Med neplodnimi ženskami je zelo malo število tistih, ki imajo težave z zanositvijo zaradi številnih splavov. Ali povedano drugače, število splavov v zelo redkih primerih vpliva na kasnejšo možnost zanositve.

Tudi če splavu iz (moralnih ali katerih drugih) zadržkov nasprotujemo, ne bi smeli preprečiti, da ga lahko ženska opravi v ustanovi, ki ji bo nudila možnost strokovnega opravljanja splava, saj slabo nerejen splav naredi še večjo škodo. Ženska lahko zboli, celo umre. Ženska bo naredila splav, pa tudi, če to pomeni, da si povzroči veliko škodo. Verjetno jih ni malo, ki se sprašujejo , zakaj bi morala družba ujčkati tiste »neodgovorne in brez vesti«? Zato, ker naj bi civilizacijsko naredili nekaj korakov naprej od naših opičjih prednikov. Ljudje, ki menijo, da bi morale ženske, ki se odločijo za splav poleg stiske, ki jo ob tem čutijo, dodatno trpeti, so najmanj kompetenti, za komentiranje, saj je obstoj njihove vesti skoraj bolj vprašljiv, kot obstoj vesti tistih, ki se za splav odločijo.