- <<First
- <Previous
-
- 1
- 2
- 3
- Next>
- Last>>
|
| Avtor |
Sporočilo |
|
Datum objave: 25. jan 2011 20:09
|
|
superbibi
Avtor teme
Datum prijave: 25.01.2011
Sporočil: 4
|
Pozdravljeni,
najprej bi rad v parih povedil strnil mojo zgodbo. Sem poročen, star 30 let ter oče 3 otrok. Z ženo sva skupaj že 9 let. Skratka, živimo družinsko življenje, več ali manj se vse vrti okrog otrok, dnevi so več ali manj rutina ipd. Sva se z ženo dosti v preteklosti pogovarjala na to temo, kako preseči monotonost vsakdanjika, kako si popestriti dneve, da od vseh obveznosti ne pregoriš. Vedno sva bila eden drugemu v oporo.
Komunikacija med nama ni bila slaba, seveda sva tako jaz kot ona imela svoja obdobja, bili so vzponi ter padci, ki pa sva jih sproti reševala.
Skratka, lanskega septembra je žena nastopila novo službo in kaj kmalu so se začeli problemi. Začela mi je nergati, da midva nisva za skupaj, da nimava iste življenske vizije ipd.
Kaj kmalu pa sem odkril, za kaj je šlo. V sodelavca v službi se je čisto zatreskala. To pa sem po naključju odkril na računalniku, ko sem našel elektronska sporočilca z zelo vročo tematiko.
Seveda sem ji to takoj omenil, izrazil željo, da naj s tem takoj prekine ter se čez nekaj časa, ko sva se oba malce pomirila, z njo tudi pogovoril.
Odločila sva se, da ostaneva skupaj, da imava veliko skupnih stvari, ki naju združujejo, konec koncev se imava še vedno rada.
Imam pa sedaj velike težave z zaupanjem do nje. Vsake toliko časa dobim neke zelo čudne občutke, kot da nekaj ne bi bilo v redu, kot da mi ne govori resnice ipd. Vem, da je to na meni, da moram sam to rešiti zato vas sprašujem oz. sprašujem za nasvet, kako iti čez vse to?
Je preprosto potreben samo čas?
Hvala za odgovore ter lp.
[Število urejanj članka: 3, zadnje urejanje 25.01.2011 ob 20:12.]
|
|
Datum objave: 25. jan 2011 23:36
|
|
skriti
Datum prijave: 18.01.2011
Sporočil: 13
|
Zdravo,
ej ful si me preseneto.
Podobno situacijo imam. Ne bi preveč podrobno opisoval. Potem raje greva na oseben kontakt.
Samo pri meni je ta razlika, da ji nisem izdal še da vem, da se nekaj dogaja med njo in drugim.
Ker ko enkrat odkriješ se lahko ustraši in to neha, ali pa prekine samo za kratek čas in potem bolj previdno počne naprej, ker ne more nehat.
Potem pa si pri tem kot si sedaj. V dilemi. Kaj se sedaj dogaja? Ali sva ok, ali je res nehala. Dvomiš vase, dvomiš v njo, zadržuješ ker ne želiš pikat oziroma ji kazat nezaupanja, ker se bo vse podrlo... Raje si osebno napišiva, če želiš.
|
|
Datum objave: 26. jan 2011 08:27
|
|
Jacke
Datum prijave: 13.04.2010
Sporočil: 135
|
Mogoče bom malo krut, vendar zaupanja mislim, da ne moreš nikoli več pridobiti...lahko živiš s tem, vendar verjel ne boš nikoli več.
Tu so samo dve zadevi, ali se sprijazneš, ali greš.... ja vem ni lahko, otroci in to....vendar tu so samo dve rešitvi...pomoje...
|
|
Datum objave: 26. jan 2011 09:04
|
|
sasaki
Datum prijave: 12.03.2010
Sporočil: 203
|
Jacke >
Mogoče bom malo krut, vendar zaupanja mislim, da ne moreš nikoli več pridobiti...lahko živiš s tem, vendar verjel ne boš nikoli več.
Tu so samo dve zadevi, ali se sprijazneš, ali greš.... ja vem ni lahko, otroci in to....vendar tu so samo dve rešitvi...pomoje...
Kratko in jedrnato napisano. Nimam kaj dodat.
|
|
Datum objave: 26. jan 2011 09:13
|
|
janez.c
Datum prijave: 25.11.2008
Sporočil: 525
|
Aha...zaupanje je kot nedolžnost. Ko jo enkrat izgubiš, je ni več in ne more se več vrniti. Imam skoraj identično izkušnjo. Nisem šel narazen, zaupam pa tudi ne več pa me tudi ne briga kaj dosti...sem se pač odljubil. Ti pa boš moral svojo zgodbo sam premleti in razplesti. Kot vsak....
|
|
Datum objave: 26. jan 2011 11:49
|
|
sasaki
Datum prijave: 12.03.2010
Sporočil: 203
|
janez.c >
Nisem šel narazen, zaupam pa tudi ne več pa me tudi ne briga kaj dosti...sem se pač odljubil Pa ima sploh kakšen smisel, da vztrajaš z njo? Ker to kar počneš, je naslabše kar lahko. Govorim iz izkušenj, stara starša po mamini strani sta bila skupaj le zato, da nista bila sama. Posledice so bile katastrofalne.
|
|
Datum objave: 26. jan 2011 13:36
|
|
janez.c
Datum prijave: 25.11.2008
Sporočil: 525
|
Eh, sasaki..o tem sem že na dolgo in široko govoril. Se mi ne da več še nekajkrat ponavljati. Preberi rubriko razmerje s poročenim moškim, mislim da sem tam, pa še kje kasneje razlagal.
|
|
Datum objave: 26. jan 2011 19:43
|
|
superbibi
Avtor teme
Datum prijave: 25.01.2011
Sporočil: 4
|
janez.c >
Aha...zaupanje je kot nedolžnost. Ko jo enkrat izgubiš, je ni več in ne more se več vrniti.
sem strinjam z napisanim. Najin odnos oz. odnos do moje žene bo vsekakor drugačen kot je bil do sedaj. Zaupal ji tako kmalu verjetno še ne bom, zato bo potreben predvsem čas. Se pa tudi zavedam, da sem v prvi vrsti jaz tisti, ki bom moral razčistiti glede vsega skupaj ter nekako iti čez vse to. lp.
|
|
Datum objave: 26. jan 2011 20:06
|
|
nenalena
Datum prijave: 30.07.2010
Sporočil: 172
|
superbibi, pravljica je končana, pa če si še tako želiš, da bi obstajalo nadaljevanje. Lahko živita skupaj in razumsko vzdržujeta solidno zvezo zavoljo otrok. Upam, da vama bo uspelo. Na zaupanje pa pozabi, vedno bo ostal dvom. In negotovost.
|
|
Datum objave: 26. jan 2011 20:17
|
|
tihana
Datum prijave: 15.01.2010
Sporočil: 973
|
JAZ se pa ne strinjam!
Kaj se imate za angele? Da nihče nič ne greši?
A zdaj, ko ste se poročili, obljubili......pa mora biti vse tako,
kot uči RKC?? Vse kot po maslu?
Pa saj smo samo ljudje!
------------------------------
Teh par deset let ko živimo - ....res si znamo zagrenit lajf!
|
Obdelujem...
