|
Datum objave: 31. jan 2010 21:52
|
|
katka28
Avtor teme
Datum prijave: 31.01.2010
Sporočil: 2
|
Pozdravljeni,
obračam se na vas, ker mi lahko podarite neodvisno mnenje. Poiskusila bom napisati čim bolj razumljivo.
Stara sem 28 let, za seboj imam že kar nekaj neuspelih razmerij, vedno sem jaz našla nekaj v odnosu, da nisem bila zadovoljna. Vsakič ko sem šla stran od partnerja sem se počutila svobodno, kmalu pa ponovno zakorakala v novo vezo...tokrat želim ostat nekja časa nevezana, vendar še kar iščem in dovolim moškim da mi pridejo ravno toliko blizu, da sem potem zmedena. Zdaj se je ponovno našel nekdo, ki si ga želim ob sebi, pa dobro vem, da dolker ne razčistim stvari pri sebi, ni pametno se vezat. Ne razumem se, zanima me vaše mnenje, sem zasvojena z odnosi, ali vedno potebujem pozornost? Kako naj ostanem nevezana...kako naj bom saa sebi dovolj, vsaj neko obdobje? Mi predlaga kdo kakšno pametno knjigo na to temo?
|
|
Datum objave: 1. feb 2010 00:12
|
|
Župnik
Datum prijave: 11.08.2008
Sporočil: 435
|
katka28 >
Vsakič ko sem šla stran od partnerja sem se počutila svobodno, ...
Nočeš odrasti.
Partner ti pooseblja odraslost: resno zvezo, zakon, otroke, skrb, odgovornost, obveznosti, staranje. V nasprotju z otroštvom, igro, brezskrbnostjo, svobodo, romantično zaljubljenostjo, zabavo, prijateljicami, spanjem, žuranjem, lenarjenjem. Del tebe (ki išče partnerja) si želi odrasti, drugi del (ki hoče stran) se temu upira.
Začaran krog, zoprno je, če je človek v konfliktu s samim sabo.
katka28 >
Zdaj se je ponovno našel nekdo, ki si ga želim ob sebi, pa dobro vem, da dolker ne razčistim stvari pri sebi, ni pametno se vezat. Ne razumem se, zanima me vaše mnenje, sem zasvojena z odnosi, ali vedno potebujem pozornost? Kako naj ostanem nevezana...kako naj bom saa sebi dovolj, vsaj neko obdobje?
Mislim, da bi morala malo revidirat svoje predstave o tem, kaj odraslost in partnerstvo pomenijo. Že besedi, ki ju uporabljaš, "se vezat", "ostati nevezana", sta, vsaj zame, napačni. Kakšna vezava neki, se sliši, kot da dobiš ketno in kroglo okrog vratu... Razen, jasno, če si oz. postaneš odvisna od svojega partnerja (ekonomsko ali čustveno), ali - kar je včasih še bolj naporno - če imaš partnerja, ki je odvisen od tebe.
Tudi ko odrasteš lahko, ne samo lahko, moraš ohraniti otroka v sebi... in se igrati naprej. Igra je sicer bolj zahtevna, tudi napeta. Je pa zadovoljstvo neprimerno večje, kot pri igri v peskovniku in tudi zmage so mnogo slajše.
V tem kar pišeš, nič ne omenjaš svojega odnosa s straši... ti so namreš prvi, ki ti lahko oz. morajo dovolit, da odrasteš.
|
|
Datum objave: 1. feb 2010 10:51
|
|
sinaj
Datum prijave: 29.01.2010
Sporočil: 30
|
Predlagam ti dve knjigi:
Midva. Psiholgija romantične ljubezni Roberta Johnsona, kjer avtor prevpraša naše pojmovanje ljubezni; mogoče ti bo pomagala k bolj realističnemu odnosu do partnerja, ljubezni in romantične ljubezni.
Zdaj! Resnično tvoj je samo ta trenutek Eckharta Tollea, kjer boš našla spošne smernice za razumevanje odnosov, ljubezi, svobode in nenavezanosti. Zelo fajn knjiga, res.
Drugače se kar strinjam z župnikom, ampak ne vem, če je nepripravljensot odrasti edina stvar. Če si želiš bit sama, bi namreč to morala znati biti. Lahko se za začetek poskusiš zamotit z drugimi stvarmi (ne vem, hobiji, delo, potovanje, prijatelji), vendar pa je to tudi samo trik. Aja, poglej si film My one and only, mogoče se ti kaj utrne. Pravijo, da pravi pride, ko znaš bit zadovoljna sama s sabo.
Being deeply loved by someone gives you strength; loving someone deeply gives you
courage.
|
|
Datum objave: 1. feb 2010 11:49
|
|
katka28
Avtor teme
Datum prijave: 31.01.2010
Sporočil: 2
|
Župnik hvala za svoje misli...
moram rečt da imaš kar v vsem po nekaj prav
nočem odrast, mogoče je to malo grobo gledano, nekako vseeno je del res...mogoče so tudi moji partnerji želeli več resnosti od mene in mi ne pustili svobode, sigunro pa si tudi sama ne dovolim ustvarit družine...
glede vezanosti, ja nasmiham se ob ketni okoli vratu, vendar meni se je točno to dogajalo, naletela sem na precej posesivne partnerje, verjetno sme tudi jaz dajala občutek nezaupanja...
vsekakor pa se moram najprej nekako sama pogovorit kaj želim...
odnos s starši, na starše nisme navezana, živim stran od njih, obiskujem jih 2x mesečno...
Sinaj tudi tebi hvala za misli in predloge knjig, z veseljem jih bom poiskala in prebrala...
ja to vem da ne znam biti sama, zadovoljna sama s seboj sem še kar, vendar verjetno ne dovolj če iščem potrditev drugje...naučit se moram bit sama sebi zadosti in razumet malo bolj odnose...začenši z branjem....
|
|
Datum objave: 1. feb 2010 16:41
|
|
janez.c
Datum prijave: 25.11.2008
Sporočil: 525
|
V življenju obstajajo prelomnice ko preprosto začutimo, da želimo obrnit list in začeti na novo. Ti na to očitno še nisi pripravljena, rada bi ga še biksala in žurala. Ni nič narobe, a le glej, da ne zamudiš preveč...ker bi te lahko postalo tudi strah obrniti stran. In potem boš pač ostala večna pubertetnica.. poznam kar nekaj večnih pubertetnikov a so bolj žalostne figure, čeprav delujejo frajersko. Mislim, da so ženske večne pubertetnice še bolj žalostne figure. Vse mora biti ob svojem času. Pa srečno!
|
Obdelujem...
