Ali lahko zaljubljenost preprečimo?

Ne rečemo zaman, da smo nori od ljubezni. Kajti zaljubljenost nam resnično lahko vzame razum.

Ko govorimo o »zaljubljanju«, mislimo s tem na čustveno doživetje, ki ga človek ne išče, ampak ga prevzame naključno, včasih kot strela z jasnega, morda celo na prvi pogled, o doživetju, ki se mu ne more upreti, pa četudi bi se mu želel.

Nor od ljubezni

Človek se ne zaljubi po lastni odločitvi. Če bi se hotel zaljubiti namerno, mu to ne bi uspelo. Zaljubi se takrat, ko sploh ne pričakuje in takrat, ko na to sploh ni pripravljen. Že antična mitologija je razlagala, da zaljubljenec zgubi lastno zavest, volja in razum pa mu opešata. Če dodamo še navihanega Kupida, saj veste, tistega letečega dečka s čarobno puščico, potem je jasno, da ljubezen res pride povsem naključno in da Kupid puščico včasih izstreli zelo nepremišljeno. Ali kot je dejal pisatelj Samuel Johnson: »Ljubezen je modrost norega in norost modrega.« In seveda, kot pravi naš znani pevec Jan Plestenjak: »Še na dež nisi jezen, ko zadane ljubezen.« In ljubezen res zadane, kar dokazuje tudi svetovna literatura, kjer so junaki ljubezni namenjali velik del svojega življenja in zaradi nje izgubljali glavo. Prizadevanje za ljubezen do ženske je bila vzrok trojanski vojni, Julij Cezar se je boril zavoljo prekrasne Kleopatre, Mark Antonij pa je zanjo žrtvoval celo ugled in življenje,. Res je, ljubezen je včasih tako zelo nora, da postane nesrečna in se zaključi nadvse tragično. Le spomnite se Romea in Julije, Tristana in Izolde in recimo junakov povesti Cvetje v jeseni, kjer ona na koncu od sreče celo umre. Tradicija, legende, folklora in zgodovinski podatki, govorijo o tem, kako močno lahko strast, imenovana ljubezen, zamegli razum, zavest, moč presoje in celo osnovni nagon po samoohranitvi. Navaden smrtnik nima cesarstva, kraljestva in bogastva, da bi ga lahko daroval za ljubezen. Pa vendar da vse, kar ima, da dobi srce ljubljene osebe. Moški, ki v zrelih letih zaradi druge ženske zapusti ženo, dom in otroke ter moški, ki recimo naredi samomor zaradi dejstva, ker ga potencialna ljubimka ne usliši, dokazujeta, da je ljubezen res močno čustvo in da literatura nikakor ne pretirava. Zaljubljenost, ki se seveda spremeni tudi v telesno poželenje, je strast, ki premaga vse ostale nagibe. Čeprav je lahko vir radostnih doživetij, lahko prav tako izzove neprijetne posledice in celo nesrečo.

 

Lahko nehamo ljubiti?

Včasih uporabljamo prispodobo »odljubiti se«, kar naj bi pomenilo nenadno prenehanje ljubezni in streznitev. Toda pozor, »odljubljanje« je lahko še bolj pogubno od ljubezni, saj lahko človeka prav tako zmeša in uniči, pa še praznih rok ostane. Mladostniki imajo še več težav, saj ne ločijo želje po seksu od ljubezni, ali trenutne »zatreskanosti« od prave ljubezni, ali še bolje, nenehno se sprašujejo, kdaj bodo našli pravo ljubezen. Če bi za nasvet vprašali cinika, bi jim odvrnil, da prave ljubezni ni in da so le približki, toda tako gledanje ni najbolj priporočljivo. V ljubezen je treba verjeti, pa četudi smo večkrat razočarani. Po eni ljubezni pride druga, po drugi pa tretja, kar pomeni, da trditev, da je prava ljubezen samo ena, napačna. In kar je še bolj pomembno, ljubezen ne pozna starostnih meja, saj se večkrat zaljubijo tudi babice in dedki. Mladi morajo, če se želijo naučiti ljubiti, doživeti kako bridko izkušnjo, saj jih to utrdi, jim zniža iluzije in jih naredi čustveno zrelejše. Ali kot pravi neka ljudska ljubezenska pesem: »Radost ljubezni traja le trenutek, ljubezenska bolečina pa vse življenje.«V tisočih pesmi, spisov in zgodb najdemo isto melanholično sporočilo, dokaz, kako lahko zmeša tudi navidezna muhavost čustva, ki poraja največjo radost in najhujšo nesrečo.

Platonova teorija

Legendarni mislec Platon je v svojih delih pred mnogimi stoletij zapisal, da so bili ljudje nekoč zelo močna bitja, ki so se jih bali celo bogovi. Prav zato so jih razsekali na pol in ustvarili moškega in žensko, ki se očitno od takrat dalje iščeta in spet sestavita v celoto. Platon v bistvu pojasni, da je ljubezen tako uničujoča strast, da morajo obstajati razlogi zanjo zunaj vsakdanjega in realnega sveta ter zakaj sta spolni in ljubezenski nagon tako zelo močna in neubranljiva. V spolni ljubezni naj bi ljudje doživeli celost svojega bitja, občutek moči in preseganja stvarnosti, čutili naj bi se enake bogovom. Morda od tukaj tudi vzdihovanje: »O moj bog.« Mogoče je prav to odgovor za ravnanje zaljubljencev, ki zavračajo razum, bogastvo in uspeh za ceno trenutne sreče v ljubezni.