Aids je lahko tudi dobra metoda zastraševanja
Ste tudi vi dobili kdaj občutek, da AIDS (pre)pogosto uporabljajo v politične namene? Vabim vas k razmisleku.
AIDS je lahko metafora za celo vrsto marginaliziranih skupin. Na Japonskem se recimo aids povezuje s tujci, predvsem z azijskimi prostututkami, ki naj bi ga prinesle na Japonsko. Na ta način se seveda vzpodbuja ksenofobija. V ZDA so ga konzervativni krščanski moralisti uporabili za agresivno propagando svojih stališč o morali in seksualnosti.
Homoseksualci so bili in so še vedno tarča obtoževanja kot "edine rizične skupine", ne glede na spoznanja, ki jih imamo o razširjenosti te bolezni. (Photoxpress)
Aids je redna tema političnih razprav
V zgodovini medicinskih znanosti o AIDS-u in političnih razprav o njem prevladuje teza, da je aids posledica »nebrzdane promiskuitete in spolnega razvrata homoseksualcev«. Zato se je propagiralo zvestobo in abstinenco kot najučinkovitejše zdravilo zoper bolezen. Kar pa je na nek način tudi obrambna strategija sistema, saj podtika »straight« moralni red namesto drugačne želje.
Na začetku je bil GRID
V zgodnji fazi bolezni so medicinski strokovnjaki skupek simptomov, povezanih z AIDS-om, imenovali GRID – Gay Related Immune Disorder, v vsakdanjem govoru pa sta se uporabljala izraza »gay plague« (kuga homoseksualcev) ali »gay cancer« (rak homoseksualcev), kar je ustvarilo vtis, da so homoseksualci edina »rizična skupina«. Ta poimenovanja so se uveljavila kljub temu, da so že v sedemdesetih letih 20. stoletja opazili podobne simptome pri intravenoznih uživalcih drog.
Zdravniki so takrat poročali o naraščajočih smrtnih primerih »junkie pljučnice«. Tudi potem, ko so za podobnimi simptomi začele umirati ženske (od 1981 do 1986), je prevladovalo prepričanje, da so homoseksualci osrednja rizična skupina – krivci in žrtve.
Kondom je še vedno zaščitni znak boja proti AIDS-u. Preventiva je zaenkrat še najučinkovitejše zdravilo - za vse spolno prenosljive bolezni, ne le AIDS (Photoxpress)
Preimenovaje v AIDS
Julija 1982 so bolezen sicer uradno poimenovali Acqured Immunodeficiency Syndrome (aids). V istem obdobju so državni uradniki vedeli, da lahko aids prizadane tudi intravenozne uživalce drog – pojavilo se je veliko novih primerov med heteroseksualnimi Haitijci V ZDA. Pojavila so se tudi poročila o AIDS-u podobnih primerih, ki bili identificirani že leta 1969, nek primer v Angliji se je pojavil že v letu 1959.
Istovetenje epidemije s homoseksualnostjo, ki se je pojavilo s prvo diagnozo HIV-a/AIDS-a pri gejevskih moških, pa je vztrajalo in utrjevalo sovražnost do homoseksualcev.
Rdeča pentlja predstavlja simbol boja proti AIDS-u (Photoxpress)
Sovražnost do homoseksualcev
Ta sovražnost je močno vplivala na razvoj javne politike. Predsedniki se zaradi prevelikega tveganja pri volitvah na splošno izogibajo novim, nepojasnjenim zdravstvenim problemom. Reaganova administracija je npr. v svojem krščansko konzervativnem slogu prvih sedem let neodgovorno ignorirala epidemijo AIDS-a.
Ta politika je pripeljala do zastojev pri raziskovanju okužb, bolezni in zdravljenja, do diskriminacije ljudi z AIDS-om in do pomanjkanja preventivnega izobraževalnega programa, zaradi česar je število okuženih raslo še hitreje. Reaganova politika do AIDS-a je bila produkt brezbrižnosti, ignoranc, prezira in politične kapitulacije pred religioznimi republikanskimi volivci.
Vpliv konzervativne spolne morale
Pojav aidsa pa je po drugi strani prisilil mnoge državne zakonodajne oblasti, da so se začele ukvarjati s fenomenom homoseksualnosti, pa čeprav tako, da so zgolj pozivale k vzdržnosti. Duhovnika Pat Roberson in Jerry Fallwell sta npr. opisovala geje kot bolne grešnike in promovirala idejo, da je aids božja kazen ter da se mora preprečiti delovanje gejevskih gibanj.
Ne nasedajte politikom in izobražujte sebe in otroke o vzrokih in razširjenosti okužbe s HIV in AIDS-a.
V Beli hiši sta takratni Minister za izobraževanje William Bennet in njegov svetovalec Gary Bauer te zahteve skušala udejaniti in dosegla, da raziskovanje AIDS-a ni prejelo veliko državnih finančnih sredstev. Tudi dejstvo, da se AIDS širi med heteroseksulaci, so konzervativci obrnili sebi v prid: prepričani so bili, da so odkrili orožje, s katerim bodo obnovili tradicionalno seksualno moralo.
Tako se je uveljavljala njihova vizija boljšega sveta, kjer homoseksualnost ostaja javnosti skrita, kjer se časti monogamija, seksualno obnašanje pa je v rokah zakona.
Konzervativci so še naprej ignorirali intravenozne uživalce drog, saj naj uporaba drog ne bi imela nobene zveze s čistostjo in monogamijo. Stigmatizacija homoseksualnosti pa se je nadaljevala kljub temu, da so v tistem času prav homoseksualci najbolj aktivno in učinkovito opozarjali na nevarnosti in nujnost preventive.
5.00 (5 gl.)
