Biseksualnost ni zgolj faza!
Biseksualnost ni zgolj faza ekperimentiranja ali prehoda v eno od ustoličenih orientiranosti.
Biseksualnost ni le postaja. (jlp)
Leta 1995, ko je svojo študijo pričela Lisa Diamond v Utahu, je na Harvardu nastala disertacija, v kateri Marjorie Garber trdi, da bi bila večina ljudi biseksualcev, če jih ne bi na vajetih držala represija, religija, zanikanje itd. Nekaj podobnega je že kakih 100 let prej dejal Sigmund Freud.
Za spolno identiteto je značilna tako konsistentnost kot fluktuacija
Biseksualci so ljudje, ki jih spolno in čustveno privlačijo osebe istega in nasprotnega spola. Predsodke o njih gojijo tako v heteroseksualnem kot v homoseksualnem taboru, saj so prepričani, da bi se lahko odločili za eno ali drugo možnost. Biseksualnost seveda ni posledica odločitve oziroma neodločnosti – je spolna usmerjenost, prisotna v vseh družbah in tudi v živalskem svetu, torej ravno tako naravna kot drugi dve. Ni nujno, da biseksualce enako privlačita oba spola. To se lahko spreminja tudi s časom; za spolno identiteto je značilna tako konsistentnost kot fluktuacija. Mladi, ki so se identificirali kot biseksualci, so v 60-70% primerov ohranili to identiteto tudi čez nekaj let, 30-40% pa se jih je pozneje izreklo za homoseksualne. Biseksualno identiteto privzamejo ljudje v zgodnjih ali sredi svojih dvajsetih let. Različne študije kažejo, da biseksualne ženske seksajo več in pri tem bolj uživajo kot monoseksualne, pri moških pa je prej obratno. Kakor koli že, biseksualci so ravno tako zmožni zvestobe kot monoseksualci.
Biseksualnost ni faza
Da biseksualnost ni zgolj faza tranzicije v heteroseksualnost ali homoseksualnost, je pokazala tudi longitudinalna študija Lise Diamond z univerze v Utahu. Leta 1995 je pričela z raziskavo, v katero je bilo vključenih 79 žensk, takrat starih od 18 do 25 let, ki so se označile za lezbijke, biseksualke ali neopredeljene.
Raziskovalka Lisa Diamond.
Z njimi se je pogovarjala v živo, nato pa vsake 2 leti do leta 2008 še po telefonu. Ugotovila je, da se biseksualke ne začnejo deklarirati kot heteroseksualke ali lezbijke, temveč se kvečjemu odločijo za »nalepko« neopredeljenosti. Zveze in identiteta so se spreminjale, ne pa tudi vzorec neizključujoče spolne želje. Za kvalitativno dolgoročno študijo je 79 anketirank solidno število, pomanjkljivost pa je v tem, da so to le ženske in neproporcionalno veliko jih je belk srednjega razreda.
