Čas, ko so se začele rušiti razlike med spoloma
V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je marsikoga presenetil nepričakovan nastop enospolnosti, moderno, uniseksa.
Šestdeseta so prinesla spremembo spolnih vlog, ki se je poznala tudi v modi.
Enake obleke za moške in ženske
Fantje in dekleta so se začeli oblačiti v iste oblek, si puščati ravne lase in nosili podobne pričeske ter izmenjavali in delili vloge, ki so bile tradicionalno dodeljene izključno enemu ali drugemu spolu. Temu so botrovali tudi številni glasbeni zvezdniki, predvsem tako imenovani »glam rock« pevci, ki so se na odru oblačili v svetleča in pretežno ženska oblačila. Takšen razvoj je bil posledica spolnega osvobajanja in enakopravnosti spolov, čeprav je marsikoga zmedel. Leta 1967 je neki psihiater celo poročal, da prihaja po nasvete k njemu mnogo žensk, ki ne vedo, kako naj se vedejo ženske, in nemalo moških, ki si niso na jasnem kako naj bodo moški. Verjetno o nobeni drugi stvari ni bilo toliko pristranskega in nesmiselnega govorjenja in pisanja kot prav o naravi in vlogi spolov. Tolikšna kopica tovrstnega materiala še posebej preseneča, če vemo, da je praktično nemogoče znanstveno opredeliti moškost in ženskost, kajti vse opisne značilnosti temeljijo na tradiciji in kulturi. Pojma moškosti in ženskosti nisto isto kot pojma moškega in ženske, vseeno pa se med seboj pogosto mešata.
Ker moški penetrira žensko, je v mnogih kulturah postal močnejši spol.
Moškega določa penetracija
Dejstvo, da pri spolnem odnosu moški prodira v žensko telo, je privedlo do enačenja ženskosti s pasivnostjo in moškosti z aktivnostjo. Zaradi človekovega ukoreninjenega verovanja v dvojnost narave so dobili vsi pasivni elementi ženski spol, aktivni pa moškega. Še več, žensko telo je bilo v nekaterih kulturah tudi vse negativno, temno in zlobno. Pojem moškega in ženskega spola se je v nekaterih jezikih tako globoko zakoreninil, da jemljejo ljudje to delitev za tako samoumevno kot to, da je Zemlja okrogla, s to razliko, da je možno to trditev tudi preveriti, če se malce pošalimo. Nobenega naravnega razloga namreč ni, da bi bila ženska resnično pasivna in neodporna. Dejansko je že sam porod v popolnem nasprotju s tem dojemanjem. Vendar pa začnemo že otrokom v naprej določevati pravila o spolu in v naprej določene vloge. Deklicam recimo prepovemo vihrave in grobe igre ter jih učimo, kako se morajo obnašati. Da morajo biti dame, da morajo biti vljudne in tako dalje. Dečke pa spodbujamo, da se znajo boriti sami zase. Da naj bodo čimbolj močni, aktivni, odločni.
Da ženska ni le šibkejši spol, dokazujejo številne moderne ženske, ki pri hiši podpirajo vse štiri vogale.
Je ženska res šibkejši spol?
Zgodovinskih dokazov, da so ženske po naravi šibkejši spol, ni. V revnejših družbah šibkost sploh ni bila posebej obravnavana, saj so imele ženske svoje dolžnosti in nanje nihče ni gledal kot na nekaj telesno manj sposobnega. To so bil razvajene dame, ki so jih imeli moški le za užitek in okras. Skozi zgodovino so tako obstajali tudi matriarhati, se pravi materno pravne družbe, kot seveda tudi patriarhati, torej moško pravne družbe. Vloge, določene enemu in drugemu spolu, pa so odsevale takratni družbeni red. In tu tiči zajec, če povemo po domače. To, kar mislimo, da je dano od boga in določeno že ob rojstvu, je dejansko le del neke kulture in odraz nekega časa. Eden od najnaprednejših pogledov znanstvene psihologije je, da imajo vsi ljudje vse človeške lastnosti, vštevši tradicionalno pojmovano moškost in ženskost, le da so pri vsakem posamezniku izražene v različni meri. To pomeni, da medsebojno dopolnjujočih se spolnih vlog ne smemo povezovati s spolom in da zamenjava tradicionalnih vlog ne bi smela ogroziti temeljev posameznikove spolnosti.
5.00 (1 gl.)
