Je dvorjenje res "passe"?

Je v naš še kaj romantike? Se še znamo osvajati na načine kot so to počeli nekoč? Še znamo dvoriti in pihati na dušo?

Romantika je izumrla

Med znanstvenimi preučevanji, sociološkimi anketami in psihosocialnimi študijami na temo ljubezni, se je stara dobra romantika povsem porazgubila in se spremenila v nekaj razumskega, celo mehaničnega in nepotrebnega. To še posebej velja za našo mladino, ki jo večkrat zanima samo to, kako bodo nekoga čim hitreje spravili v posteljo in menjali čim več različnih partnerjev. Ali še bolje, za dosego cilja romantika sploh ni več potrebna, saj je dekletom dovolj je sms ali kako hitro pihanje na dušo preko facebooka. Romantično gledanje na ljubezen se je porazgubilo. Lahko bi rekli, da je pozornost do tega, kako omrežiti in pripraviti teren za spolno ljubezen, obrnila k spolnosti sami. Cilja sta resda v obeh primerih ista, toda nekoč je trajalo dlje, da je moški uspel v posteljo dobiti svojo potencialno partnerko, saj se mu ta ni predala dokler se ni res potrudil in ji dokazal še kaj več kot le željo po seksu. Mnogi trdijo, da so današnja pojmovanja spolnosti in ljubezni uničila čar romantike, zato je zelo zanimivo, da v mnogih romanih, pesmih in filmih prav romantika še vedno prevladuje. Res je, romantika je danes očitno mogoča le še na filmskem platnu, kjer mnogi taki prizore  seveda označijo za patetiko, rekoč, da kaj takega v resnici ni več mogoče.

Kam so izginili viteški osvajalski obredi?

Pod romantičnostjo so vsak predstavlja svoje, seveda s pridihom hrepenenja. Nekatera bolj staromodna dekleta verjetno še vedno žalujejo za viteškim načinom dvorjenja, kjer je šlo za postopno erotizacijo razmerja, v kateri moški v začetni fazi dvorjenja na seks niti pomislil ni. Pravzaprav je šlo za celo vrsto tradicionalnih obredov, s katerimi je nek moški osvajal žensko in si jo počasi pridobil. Obredi so pomembni pri marsikateri človeški dejavnosti. Početju dajejo pomen, predstavljajo okvir, ki naj olajša družabno vedenje, in ustvarjajo položaju primerno ozračje ali stanje zavesti, kot ugotavljata seksologa Stuart in Susan Holroyd. Vendarle pa je treba paziti, da obred ne postane le tradicija, dejansko čista formalnost, ki jo prevzamemo zaradi neke kulture ne pa zato, ker bi nam bila všeč in ker bi z njo navdušili žensko. Tako dvorjenje ne spodbuja, ampak zavira in zamegljuje bistvo. Zelo zanimiv je srednji vek, sicer zelo mračnjaško in nasilno obdobje človeške zgodovine, kjer je tudi o seksu odločalo le nasilje. Prav v takih razmerah se je rodilo klasično dvorjenje, kronano z omikanimi običaji, ki so zašibili kolena ženske in otoplili njeno srce. Vitez si je našel izbranko svojega srca, ponavadi poročeno damo, ki ji je namenil vso svojo pozornost in ji dvoril dan in noč. Tudi s hvalisanjem o svojih vojaških dosežkih. Pošiljal ji je rože, pisal pesmi, ji igral podoknice, zanjo skladal glasbo, skratka počel reči, ki bi se današnjim moškim in tudi ženskam zdele nekoliko smešne, če ne celo patetične. Ženska za viteza ni bila objekt seksualnega poželenja, marveč boginja, nedosegljiva lepota, čista poezija, za katero se je bilo treba potruditi.

Dvorjenje je bilo nekoč pravilo

Romantične tradicije in običaji so spodbudili nastanek izjemno velikega števila strastne in čustveno navdihnjene literature, katere višek je verjetno Dantejeva Beatrice, ki je, ne boste verjeli, znameniti poet ni nikoli spoznal v živo. Ali kot je rekel Goethe: »Večna ženska nas vodi vselej naprej in k višku.« Dvorjenje moškega je bilo še do nedavnega v družabnem življenju predpisano, kar pomeni, da bi kak možakar, ki bi ubral svojo pot, pred ženskami izpadel nezrelo, nerodno in amatersko. Ponekod staro dvorjenje še najdemo, večini pa se zdi za časom in izguba časa. Ali kot je dejala neka moderna damica: »Mislim, da je moja generacija izgubila možnost in potrebo, da bi se slepila z romantičnimi nesmisli.« Moderna družba je očitno res postala družba, kjer za romantiko ni več prostora, ali še bolje, kjer je romantika le stvar zaprašenih knjig in tematika pocukranih hollywoodskih romantičnih komedij.