Kdo so očetje modernega seksa?

Po drugi svetovni vojni so k razumevanju človeške spolnosti največ prispevali seksologi. Kako so to dosegli?

Pionir seksologije

Prvi je bil legendarni Alfred Kinsey, glavni avtor obširnih del Spolno vedenje moškega (1948) in Spolno vedenje ženske (1953), po poklicu entomolog, ki je začel spolnost preiskovati v času, ko so ga na domači univerzi zaposlili kot predavatelja o zakonskih zvezah. Njegova prva knjiga je dvignila veliko prahu in ga proslavila, z drugo, sicer manj znano in še bolj drzno, pa ni dosegel pričakovanega uspeha. Izprašal je na stotine ljudi in zbral ter razvrstil podatke o njihovih izkušnjah o spolnosti. Ko se je pogovarjal z ljudmi, so mu zastavljali razna vprašanja, na osnovi katerih je vedno znova ugotovil kako malo vedo o seksu in se odločil, da jih bo dodobra podučil. Nekatere spolne prakse, predvsem malce bolj drzne, je poskusil tudi sam in se zavoljo tega skregal tudi s svojo ženo, ki mu ni odpustila skakanja čez plot. Zelo zanimivo je dejstvo, da se je zelo obširnega pisanja o seksu lotil kljub dejstvu, da nedolžnost izgubil zelo pozno in da je bila njegova žena do takrat njegova edina spolna partnerka. Prav zaradi tega se je odločil, da bo poskusil še kaj novega, predvsem na homoseksualnem področju spolnosti. Tako imenovana Kinseyjeva poročila so bila v svojem času pomembna predvsem zaradi tega, ker so spregovorila o vseh oblikah in različicah spolnega vedenja v jeziku dejstev, ne da bi zavzemala moralna stališča. Točno tako, Kinsey ni želel soditi, marveč le predstaviti in razumeti vse mogoče spolne prakse ljudi. Njegov najbližji sodelavec Wardell Pomeroy je nekoč povedal, da je Kinsey zavrnil pomoč nekega psihologa, ker je imel zelo konzervativne nazore o seksu. Bil je prepričan, da je masturbacija nezrela, predzakonski in zunajzakonski seks škodljiv za zakon, homoseksualnost abnormalna, intimni stiki z živalmi pa smešni. Da potencialni sodelavec sodi spolne prakse in navade, Kinseyju ni bilo všeč, zato ga je odslovil in delovno mesto zaupal nekomu drugemu. Kinsey seveda nikoli ni trdil, da pozna vse odgovore, zbral pa je veliko podatkov o človeški spolnosti in postavil temelje sodobne seksologije.

Novo gledanje na človekovo spolnost

Malo pred smrtjo, se pravi na začetku petdesetih let prejšnjega stoletja, je Alfred Kinsey ustanovil fiziološki laboratorij, v katerem je lahko opazoval človekove spolne odzive in meril spremljajoče fiziološke spremembe. To raziskovalno smer je nato nadaljeval in do potankosti razvil doktor William H. Masters, ki sicer ni bil povezan s Kinseyjevim inštitutom, je pa vsekakor nadaljeval njegovo poslanstvo. Ta izredni profesor porodništva in ginekologije se je v šestdesetih povezal s svojo asistentko Virginio Johnson, skupaj pa sta napisala knjige Človeški spolni odzivi, Spolne motnje pri človeku in Vez užitka ter se kot Masters & Johnsonova spremenila v najbolj znana seksologa na našem planetu. Njuna dela so močna razširila razumevanje številnih vidikov človeške spolnosti. Brez Kinseyja in prevladujočega stališča, da se pogled na spolnost mora spremeniti, bi Mastersov predlog, da želi preučevati odraslega človeka med seksom, brez dvoma naletel na gluha ušesa. Šele natančna opazovanja vsega, kar se med spolnim aktom dogaja v telesu, so dala odgovore na številna vprašanja, ki jih ljudje dajejo svojim zdravnikom in na katera le ti pred tem niso bili sposobni z gotovostjo odgovarjati. Raziskovalni izsledki pionirjev seksologije o vzrokih prehodnih in trajnejših spolnih motenj so koristili številnim parom, ki bi bili brez Kinseyja, Mastersa in Johnsonove veliko bolj nesrečni.