Najbolj zaljubljen par na svetu!

Vas zanima njuna zgodba, ki je hkrati tudi poduk ostalim parom?

Pleskava z ljubeznijo

Ona je bila stara devetnajst, on pa dvajset let. Bila sta tako zelo zaljubljena, da se nista hotela ločiti niti v službi. Zato sta v časopisu objavila oglas, ki je šel takole: »Pleskava z ljubeznijo. Mož in žena.« Če bi gospa Nash ta oglas videla v današnjem času, bi gotovo pomislila, da gre za kak svingerski par, toda zgodba našega para je bila povsem drugačna. Resnično sta si želela delo, skupno delovno mesto, zato sta predlagala pleskanje, ki bi ga za stranke izvajala skupaj. Ethel M. Nash ju je vzela v službo in ju natančno opazovala. Med pleskanjem njene hiše sta se nenehno dotikala drug drugega in s takšnimi in drugačnimi kretnjami izražala svojo predano ljubezen. Celo na vsako stran lestve sta se postavila tako, da sta se lahko nenehno poljubljala in si izmenjevala nežnosti. To je očiten primer zares zaljubljenega para, ki ju zunaj zveze ne zanima nič drugega. Navidez popolna zveza, ki pa je bila v resnici zelo občutljiva in nad oblaki. Tudi zavoljo starosti obeh zakoncev. Nasheva je razmišljala kaj bi se jima zgodilo, če bi občutila konkretno dozo realnosti in se spoprijeti z resničnostjo. Kako bi se znašla, ko bi neizogibno ugotovila, da se v nekaterih stvareh razhajata? Kaj bi se zgodilo, ko bi enega ali drugega začela utrujati potreba po stalni bližini? In kaj, če bi dekle zanosilo in bi ju okoliščine prisilile, da se za nekaj časa razideta?

Zaljubljenost še ni ljubezen

Nasheva je prav tako razmišljala ali bi »njej« par bil sposoben preiti od zaljubljenosti k pravi ljubezni id odgovornostim ter prilagajanjem, ki jih prinese resna zveza. Kajti jasno je, da je zaljubljenost kratkotrajna in da še tako zagrete zveze hitro razpadejo, če ni podlage za ljubezen. Če je bila ljubezen tega para v resnici slepa, tako da sta se med seboj idealizirala in nista bila zmožna gledati druga na drugega kot na človeški bitji, se pravi nepopolni in z vrsti napak, potem so bile njune možnosti, da bi ustvarila trajno in zadovoljivo zvezo, zelo majhne. Kajti zares ljubi lahko le čustveno zrel človek. Ali kot je rekel nek mislec: »Srce ima svoj razum, ki ga razum ne pozna.« Govorimo o srcu kot o sedežu čustev in središču čustvene ljubezni. Srce, ki ga prebode Kupidova puščica in ki ga zlomi nezvestoba, je na nek način simbol ljubimcev. V našem jeziku kar mrgoli besednih iger s srcem, recimo srčne zadeve, osamljena srca, zlomljena srca in tako dalje. Srce je res pokazatelj telesnega vzburjenja, kar se naše telo močno zaveda, saj čutimo kako nam raste srčni utrip. Vendar pa srce ni niti središče, kaj šele pobudnik naših čustev, marveč le organ, ki se odziva na hormonske dražljaje. Če bi, kot pravita Stuart in Susan Holroyt, avtorja knjige Ljubezen in spolnost, namesto srca v besedno zvezo dali podzavest, bi dobili veliko bolj logičen in seveda ne toliko romantičen pomen.

Ljubezen kot zapolnitev praznine

In če zaključimo s parom Ethel M. Nash, ki je ugotovila, da sta s tesno ljubezensko zvezo le zapolnjevala praznino, ki je ostala v njiju, ker jima je nekaj manjkalo v otroštvu. Svojo ljubezen sta doživljala v oblazinjenem svetu otroške sobe, v pravljici, ne pa v odraslem svetu zahtev, izzivov, dela, sprememb in odgovornosti na očeh drugih. Zaljubljenci se naselijo v svet, ki si ga zgradijo sami, par, ki je »zatreskanost« nadgradil v ljubezen, pa se mora spopasti z resničnostjo, kjer so tudi drugi ljudje in seveda otroci. Le tisti, ki v svoje razmerje vnesejo razum in zrelost, lahko iz zaljubljenosti ustvarijo ljubezen. Ali kot je zaključil rimski modrec Seneka: »Samo modrec zna ljubiti.«