Različne oblike iniciacije v seksualnost

Ne spreglejte, kako v različnih kulturah po svetu razumejo izgubo nedolžnosti n spolnost samo.

Različna 'pravila' za moške in ženske

Eden ključnih vidikov za razumevanje tradicionalne konstrukcije pojma ženskosti in moškosti se kaže tudi v načinu vstopa v spolno življenje. V tradicionalnih družbah ločimo v grobem dva reprezentativna vzorca ženske iniciacije v seksualnost: nekatere skušajo mladim, pubertetnim deklicam čimprej odpreti pot v seksualno življenje oziroma v »reproduktivno delo«, zato jih združijo s starejšimi moški ter s tem podkrepijo dominacijo spola še s starostjo. Tak model je še vedno v rabi v mnogih afriških saharskih državah in na indijskem kontinentu. Iniciacija dečkov je v tem primeru lahko kasnejša kot pri njihovih vrstnicah.

Potek iniciacije v latinskih in latinskoameriških kulturah

Drugi vzorec, v katerega spadajo latinske in latinskoameriške kulture, pa deluje v obratni smeri: deklice naj bi čimdlje – do poroke – ohranile nedolžnost, medtem ko morajo dečki zelo zgodaj, bodisi s prostitutkami bodisi s starejšimi ženskami, dokazati svojo moškost. Družbena zahteva po prilagajanju je v obeh primerih za ženske še posebej obremejujoča, čeprav utrpijo pritisk tudi dečki, ki se morajo pri iniciaciji izkazati kot moški.

Kaj se skriva v pojmu ženskost?

Pojem ženskosti v obeh modelih vstopa v reproduktivni proces in pomeni plodnost, pripadnost ženske enemu samemu moškemu (tudi če ima lahko moški več žensk) in odsotnost iniciative pri spolnem aktu. V mnogih kulturah (predvsem v mediteranskih in latisnkoameriških) je izguba nedolžnosti pred poroko pomenila velik prekršek, ki je dekle stigmatiziral kot nepošteno in onečaščeno. Vstop moških v seksualnost predstavlja prav tako ključen trenutek v konstrukciji moškosti; v večini kultur je pojem moškosti v veliki meri podvržen nenehnemu dokazovanju moči, predvsem z zanikanjem ženskih elementov v obnašanju, uspešno seksualno aktivnostjo ali zatiranjem homoseksualnih nagnjenj.

Doživljanje reprodukcije kot breme

Shema reprodukcije je v tradicionalnem pojmovanju za ženske ne le breme (v družbah z visoko rodnostjo, ki jih najdemo še danes na primer na afriškem kontinentu, je življenjsko obdobje med petnajstim in petdesetim letom posvečeno nepretrganemu ciklu rojstev), temveč predstavlja tudi eno najuniverzalnejših reprezentacij 'samoumevnosti'. V mnogih afriških družbah je sterilna ženska stigmatizirana kot »neprava« ženska, žensko v menopavzi pa mnogokrat obsodijo čarovništva, kot je ugotovil Héritier. To potrjuje dejstvo, da je njihova družbena vloga omejena na reproduktivno funkcijo.

Sledenje idealu o velikem številu otrok

Za naše dojemanje stvarnosti o družinskem življenu in številu otrok bodo prihajajoče vrstice toliko bolj nedoumljive. V družbah z visoko rodnostjo sledenje idealu o velikem številu otrok za moške in ženske nima istih razlogov: medtem ko pomeni potomstvo za moškega predvsem povečanje politične moči svojega rodu, vidijo ženske v otrocih, predvsem sinovih, možnost za utrditev svojega položaja v novem domu oziroma družini svojega moža.

Z otroki si namreč zagotovijo zanesljivejšo zaščito in boljši status kot samo s poroko; obveznost reprodukcije je zanje tako simbolična prisila, ker si ne morejo 'ne želeti' velikega števila otrok. Za moške je njihovo telo objekt, prazen prostor, ki ga je treba napolniti in si ga prisvojiti. Temu Bozon pravi »seksualna objektivizacija«, s katero si moški simbolično prisvojijo nasledstvo, ki ga nosi ženska.