Včasih so ljudi kaznovali za seks "po pasje"
Seksualne prakse so se že od nekdaj delile na dopustne in nedopustne. In kdo je tisti glavni moralni akter, ki je to zapovedoval? Preberite si!
Spolne prakse je včasih zapovedovala cerkvena avtoriteta, v dandanašnjih časih pa mnogo več zgolj priporoča spletna stran sexation. (jlp)
Seksualnost je kulturno določena praksa
Seksualnost ni nekaj, kar se odvija samo po sebi. Mogoče imamo ta občutek, a vsaka stvar ima svojo lastno zgodovino, katere del smo tudi sami. Na različnih koncih planeta so se izoblikovale dovoljene/dopustne 
oblike spolnosti v nasprotju z nedovoljenimi, odklonilnimi praksami, ki imajo v različnih kulturah različne definicije, »vsem pa je skupno, da meje med dovoljenim in nedovoljenim za moške in ženske niso enake«, kot pravi Bozon.
Kratek skok v antično seksualnost
V grški in rimski antiki, denimo, je bila za svobodno žensko spolnost omejena na reprodukcijo v zakonskem okrilju, medtem, ko si je odrasel svoboden moški smel, pod pogojem, da ni ogrožal svojega družbenega položaja, privoščiti precej več seksualnih užitkov. Paziti je moral, da ni stopil v odnos z drugim odraslim meščanom (lahko pa z sužnjem in drugimi ženskami). Prav tako so bile prepovedane spolne prakse, pri katerih ima svoboden moški pasivno – žensko vlogo.
Ženska je bila včasih mnogo bolj 'čvrsto' zavezana okoli pasu. O seksu z neznancem verjetno ni tekla debata. (jlp)
...In potem je nastopilo Krščanstvo
Krščanstvo na zahodu je z restriktivno seksualno etiko vzpostavilo novo pojmovanje spolne aktivnosti med svojimi verniki. Ključna novost je bil strog družbeni in ideološki nadzor nad spolnimi praksami vernikov, ki so morale biti od tu naprej v funkciji absolutnih, za vse enakih svetih principov. Krščanstvo je v prvi fazi svojega dojemanja seksualnosti povezalo mesenost z grehom in obsodilo nečistovanje, pohoto in razuzdanost.
Užitek je bilo treba potlačiti
Potlačitev užitka, o kateri pričajo Avguštinovi teksti iz 5. stoletja, je pripeljala do omejitve spolne aktivnosti na prokreacijo. Na podlagi tega se je od 12. in 13. stoletja naprej osnoval nov model v krščanski spolni etiki: monogamna in nerazdružljiva krščanska poroka. Prav poroka je bila največja žrtev nove spolne etike; kljub temu, da je pomenila najmanjše možno zlo, je bila še vedno zaznamovana z grehom in pohoto, ki sta spremljala spolni akt.
Krščanstvo je doseglo to, da se o spolnosti ni govorilo 'na vsakem koraku'. Ni bilo potrebe, saj so večino stvari povedali že oni. (jlp)
Za preprečevanje zlorab v zakonski zvezi so cerkveni kanoniki napisali vrsto prepovedi, ki so jih svojim vernikom posredovali prek spovedi. Duhovniki so na ta način preprečevali prešuštvovanje in hkrati omejevali spolne odnose pri poročenih parih na reproduktivne potrebe.
Kako zgleda prepoved v praski?
Nemški duhovnik Buchard de Worms iz 11. stoletja je v dekretu »zakonskih zlorab« navajal kot prestopke med drugim: »Si se s svojo ženo ali katero drugo žensko paril od zadaj kot psi?« V tem primeru boš kaznovan z desetimi dnevi ob kruhu in vodi. Si se z ženo združil v času mesečnega perila? V tem primeru boš kaznovan z desetimi dnevi ob kruhu in vodi. Si se z ženo paril po tem, ko je že spočela otroka? Si se z ženo paril na Gospodov dan? Prepovedi so v povprečju omejevale spolne odnose na 91 do 93 dni na leto, mednje pa niso všteti »nečisti« ženski dnevi (mestruacija, nosečnost).Nadvse striktno, mar ne? Opciji sta dve: ali so ljudje dejansko upoštevali tisto, kar so jim zapovedovale verske avtoritete, ali pa so k spovedi hodili s figo v žepu.
