„Za človeka je dobro, da se ženske ne dotika.“

Tako pravi apostol Pavel, če ga iztrgamo iz konteksta. Berite, kaj nam svetuje glede spolnosti in poroke. Presenečeni boste.

Nevarnost nečistovanja

„Za človeka je dobro, da se ženske ne dotika. Ker pa obstaja nevarnost nečistovanja, naj ima vsak svojo ženo in vsaka naj ima svojega moža.“ (1 Kor 7, 1-2)

Pavel v tem odlomku svojega pisma poskuša razložiti svoj pogled na poroko in spolnost, v tekstu celo sam priznava, da je mnenje njegovo, sicer pa misli, da - zaradi milosti božje, ki je je bil deležen - ni nič narobe, če se njegovo mnenje šteje za relevantno. 

„Mož naj ženi izpolni dolžnost, prav tako tudi žena možu. Žena nima oblasti nad svojim telesom, marveč mož, enako pa tudi mož nima oblasti nad svojim telesom, marveč žena.“ (1 kor 7, 3-4)

Dolžnost je lepa beseda, ki so jo uporabljali za seks. V starejših tekstih uporabljajo tudi izraz „spoznati“. Spolnost je torej dajanje drug drugemu na razpolago, svoje telo ponudimo partnerju, on nam daje v dar svojega. Bistven ni naš užitek, ampak zadovoljitev potrebe drugega. Ker to počneta oba, seveda oba uživata, namen pa ni sebičen, ampak ljubezen v pravem smislu besede.

Hudič je premočen

„Ne odtegujta se drug drugemu, razen morda za nekaj časa, in sicer sporazumno, da se bosta lahko posvetila molitvi. Potem pa bodita spet skupaj, da vaju zaradi vajinega pomanjkljivega samoobvladovanja ne bi skušal satan.“ (1 Kor 7, 5)

Seks, kot bomo videli tudi pozneje, predstavlja za Pavla predvsem skušnjavo, ki se za človeka premočna. Zato se morata mož in žena paziti, da imata redne odnose. Če eden izmed partnerjev drugega zanemarja, obstaja velika verjetnost, da bo ta poiskal zadovoljitev drugje. To je sicer greh, vendar je skušnjava hudiča prevelika in človek prešibak. Edino, kar stoji pred seksom, je molitev in posvetitev Bogu.

„Povem pa samskim in vdovam, da je zanje dobro, če ostanejo kakor jaz.  Če pa se ne morejo obvladati, naj se poročijo, ker je boljše skleniti zakon kakor plameneti.“ (1 Kor 7, 8-9)

Pavel sam sebe postavlja kot vzor, vendar pozna človekovo naravo in različne darove duha. Ve, da niso vsi za takšno življenje in tako priporoča, da se je bolje poročiti kot goreti v želji po partnerju. Če bi vsi naši duhovniki razmišljali na takšen način, bi bile cerkve precej bolj polne. Po eni strani Pavel ne pridiga spolne vzdržnosti, čeprav jo priporoča, po drugi strani pa postavlja omejitve za vstop v seksualno razmerje – poroko.

Razumevanje človeških gonov 

„Če kdo misli, da bi se zaradi močnih strasti vedel do svoje device nespodobno in mora priti do tega, naj stori, za kar se je odločil. Tak ne greši. Naj se poročita.  Kdor pa se je v svojem srcu trdno odločil in ni v nobeni stiski ter obvlada svojo voljo in je v svojem srcu sklenil, da bo pazil na svojo devico, bo storil prav. Kdor torej poroči svojo devico, stori prav, kdor pa je ne poroči, stori še bolje.“ (1 Kor 7. 36-38)

Možna je tudi skupnost, kjer partnerja nimata spolnih odnosov. Vendar nikakor ni greh, če se vdamo svojim strastem. Pavel samo opozarja, da se njemu zdi, da je lahko življenje posvečeno Bogu boljše, kot primer vztrajno navaja sebe. Sklepa, da če se ženska prepusti možu, poslej skrbi za svetno življenje, kar ji prinaša trpljenje. Če pa ostane čista, se zaobljubi Bogu in ne rabi skrbeti za posvetne stvari.

Pavel nam v teh kratkih odlomkih govori, kakšen je njegov pogled na poroko in spolnost. Preseneti odprtost in razumevanje človeških gonov. Čeprav jih napačno pripisuje zlobnim silam (tukaj se sicer lahko zapletemo v nerešljivo teološko debato), vendarle ne prepoveduje, ampak svetuje in daje sebe kot zgled.  Današnji nasledniki vrlega Pavla bi lahko več brali izvorne tekste in manj tisoče in tisoče neumnih pravil, ki so si jih izmislil papeži in konciliji in reformatorji in samooklicani preroki in blaženi. So duhovniki res tak vzgled kot Pavel, se z milostjo božjo vzdržijo pregreh strasti? Bog vedi če je res....