Filmi, ki jih morate videti! 1. del: Zadnji tango v Parizu

Poletje je čas za gledanje dobrih erotičnih filmov. Predstavili vam bomo tiste, ki so brez dvoma vredni vaše pozornosti.

Ker je serija člankov o erotičnih filmih, ki jih ne smete zamuditi, šele na začetku, se nam zdi prav, da jo otvorimo tako, kot se spodobi. S klasiko Zadnji tango v Parizu, ki jo je leta 1972 posnel Bernardo Bertolucci.

Film, ki mu ni bilo nerodno

Zadnji tango v Parizu je film, ki mu ni nerodno za čisto nobeno stvar, katere se loti. In kar je še bolj zanimivo, film, ki kljub temu deluje kot globoka študija seksualnosti, o kateri si še danes le redko kdo upa govoriti na glas. Res je, Zadnji tango v Parizu je film, zaradi katerega nam je nerodno. Nerodno zato, ker smo ga gledali. Če namreč priznamo, da smo videli Zadnji tango v Parizu, z nami nekaj ni najbolj v redu. Še posebej, če morda povemo, da nam je bil všeč. In pozor, Zadnji tango v Parizu premore celo vrsto direktnih, perverznih, ostrih in eksplicitnih sekvenc, kar pa mu ne prepreči, da ne bi bil kljub temu čista mojstrovina. Prav to je neverjeten dosežek. Prav to ga loči od ostalih filmov, ki so s takšnimi prizori lovili le pozornost in gledalce. Vsi ti prizori so namreč le dodatek. Le razlog za globoko patološko razmerje, kjer moški in ženska resda le seksata, pa vendar pokažeta tudi hudičevo mero psihološke navezanosti in prepričljivo študijo takšnega razmerja. Klasika sedme umetnosti, ki so jo mnogi kritiki uvrščali na lestvico najboljših filmov vseh časov.

Brez Marlona Branda film ne bi bil to, kar je

Jasno, če Tango ne bi imel Marlona Branda, bi bila stvar drugačna. Še posebej, če bi njegovo vlogo igral kak neznan igralec. Prav z Brandom vsi tisti primitivno izprijeni stavki in perverzno početje dobijo pomen. Tudi zato, ker je šlo za največjega in najbolj spoštovanega igralca vseh časov. In pozor, Brando pokaže celo svojo zavaljeno rit. In to stori tako, da mu verjamemo. Tako, da bi si celo njegova rit zaslužila oskarja. Prav ta prizor je zmotil moraliste, ki so obračali glave, kar je seveda neumnost, saj je Brando tudi na ta način izvrstno ujel bistvu svojega lika. Bistvo možakarja, ki se požvižga na pravila in mu je važno le to, da se sam počuti dobro. Brando namreč igra zagrenjenega 45 letnika, katerega žena je ravnokar naredila krvavi samomor, Maria Schneider pa je mlada deklica, ki naj bi se poročila z nekim dolgočasnim filmarjem. Srečata se v Parizu, po naključju najameta stanovanje brez pohištva, začneta seksati sto na uro, on pa postavi pravila, ki se jih morata držati.

Samo seks in še enkrat seks

Brez imen, preteklosti in brez čustev. Samo goli seks in telesna naslada. Damica igro sprejme, flirt pa se hitro spremeni v pravo obsesijo. Kljub temu, da je on žaljiv, prostaški in nesramen ter da jo analno skoraj posili, se ona vedno znova vrača v najeto stanovanje in mu daje svoje telo. Patologija, da ji ne najdemo para. Skorajda mazohistično uživanje v podrejenem položaju, ki mlado deklino močno privlači in vzburja. Resda preživita tudi nekaj simpatičnih trenutkov toda on zadevo vedno pokvari s svojim prostaštvom, ki ga verjetno izvaja samo zato, ker se boji svojih čustev. Čustva namreč nameni le svoji mrvi ženi, ko se kot otrok zjoče nad njenim truplom, kar je pravzaprav vrhunec filma. Prav sta prebrali, film, ki premore tako veliko eksplicitnih seksualnih prizorov, je najboljši v najbolj resnem momentu. V trenutku, ko na dan pridejo vsaj potlačena čustva in ko Marlon Brando spet dokaže, da je morda res najboljši igralec na svetu.

Ko si jo je vzel analno, se je spremenil

Ne boste verjeli, toda prav analni seks spremeni njegov pogled na zadevo. Prav po analnem seksu se Brando zaljubi in prekrši vsa pravila, ki jih je postavil. Začne ji pripovedovati o svoji preteklosti, ji težiti o resni zvezi, poroki in še o čem. Zanjo je vse to seveda prepozno, saj jo je prej tolikokrat grobo zavrnil v vsem, kar je bilo povezano s čustvi. Zdaj je glavna ona, zdaj veljajo njena pravila. Zdaj je ona moški, on pa ženska. Zelo podobno filmu Devet tednov in pol, ki bi ga lahko proglasili za Zadnji tango v Parizu štirinajst let kasneje. Če rečemo, da gre za film o moškem in ženski, ki se poskušata obnašati kot mednožji, a jima to ne uspe najbolje, ne zgrešimo ničesar. On hoče biti le penis, ona le vagina. Ko jima ne uspe, pa seveda poči. Brando si je istega leta slavo povrnil še z vlogo v Botru, medtem ko je Maria Schneider padla v mešanico kriz in katastrof, kjer so kraljevala mamila, živčni zlomi in seksualna zmedenost. Če bi jo označili za rezervno verzijo Brigitte Bardot, ne bi kaj dosti zgrešili. Prav zato je žalostno, da je bil Tango res njen edini tango. Njena edina omembe vredna vloga, po kateri ji ni ratalo unovčiti instantne slave. Stara je bila dvajset let, igrala je ob Marlonu Brandu, film pa je postal eden izmed najbolj kontroverznih in razvpitih celovečercev vseh časov. Nič čudnega, da se ji je odpelo in da ni našla nobene prave vloge več.

Prizor z maslom je zadel tudi Slovence

Zadnji tango v Parizu je ob izidu seveda šokiral ves svet in Brandu ter Bertolucciju prinesel nominaciji za oskarja. Močno je uspel tudi finančno, saj je bil šesti film leta v ZDA in Angliji. Na vprašanje, če je Brandu res dovolila analni seks, Maria Schneider še danes odgovarja: “Ne morem verjeti, da ste me kaj takega sploh vprašali. Ali mislite, da sem porno igralka” Pa vendar, v svojih spominih je zapisala, da jo je režiser močno zmanipuliral in da mu gotovo ne bi segla v roko, če bi ga še kdaj srečala. Medijska pozornost po Zadnjem tangu je bila zanjo pretrd oreh, saj je končala celo v umobolnici. Takrat je nastala tudi tista znamenita slika za rešetkami, kjer je pozirala s svojo ljubimko, čez leta pa je pojasnila, da so jo zadrogirali in namerno podtaknili novinarjem. Ker je bila na tleh je zapravila obetavno kariero in zapravila vloge v filmih Jezusu iz Nazaretha, Ta mračni predmet poželenja in Caligula. Poznavalci seveda razlagajo čisto drugačno zgodbo in trdijo, da je v umobolnici pristala zaradi hudih duševnih težav svoje ljubice, ki jo je pač hotela imeti ob sebi. Na vprašanje, če sta imela kaj z Brandom, pa je vedno odgovarjala, da so bilo to samo govorice in da je bil Marlon v golih scenah še bolj sramežljiv od nje. Med snemanjem je zaradi preutrujenosti izgubila celih deset kilogramov, v denarnico pa je dobila le borih 2000 dolarjev. Prav imate, filmski svet se deli na obdobje pred in po Zadnjem tangu v Parizu. Filmu, ki je tako ali drugače zaznamoval tudi Slovence, kateri so na maslo seveda začeli gledati povsem drugače.