Dogging: A Love Story

Navihana angleška komedija Dogging: A Love Story nam je dala inspiracijo, da smo pobrskali po svetovnem spletu...

Osnovna pravila

»Dogging«, sicer angleški slengovski izraz, ki ga mnogi mešajo s popularnim »doggy styleom«, se pravi s pasjim položajem pri seksu, v osnovi pomeni seks na dokaj javnem mestu. Predvsem v avtomobilu in na odročnem parkirišču, kjer se nek par dobi in seksa, medtem ko ga gledajo razni radovedneži. Ali namerno ali povsem naključno, seveda. Torej neke vrste vojarizem, le da ljudje seksajo tudi sami. Največkrat gre za več posameznikov, ki potem izvajajo skupinski seks ali celo gangbang (več moških na eno žensko), moški in ženska pa se za srečanje ponavadi dogovorita po internetu. Angleška televizija BBC je že leta 1993 pripravila oddajo od »doggingu« in potegnila zaključke, da gre za čedalje bolj popularno početje, ki ga ljudje organizirajo tudi preko sms sporočil. Za pravo seksualno vročico, ki je obsedla in navdušila številne Britance. Tudi samo za gledanje seksa skozi šipo avtomobila. Da se je trend prijel tudi v Ameriki, Kanadi, Brazliji, na Irskem, v Avstraliji, na Nizozemskem, Norveškem in celo na Poljskem, ne preseneča, saj gre za zelo ekshibicionistično početje, ki očitno navdušuje mnogo ljudi. Če poenostavimo, ugotovimo, da gre v bistvu za vsem znani in priljubljeni seks v avtomobilu in za trend, ki se je v ameriških »drive in« kinih prijel že mnogo let prej. Da je bilo mnogo mladih Američanov spočetih prav med ogledom filma, je seveda razumljiv podatek.

Težave in nevarnosti

Ker se »dogging« šteje med spolne prakse vojarizma, ekshibicionizma in seksa na javnem mestu, je seveda kazniv, kar pomeni, da so nekatere države že uvedle zakon, ki »doggerje« preganja sto na uro, če uporabimo ta več kot primeren izraz. Dodatno težavo predstavlja tudi dejstvo, da so ljudje brez zaščite in da seksajo s popolnimi neznanci. To pa je v času aidsa in ostalih spolno prenosljivih bolezni seveda zelo sporno in nevarno početje. Sam izraz je v rabi že od leta 1970 in opisuje moškega, ki gleda pare, kateri seksajo na prostem, toda trend se je začel šele v novem tisočletju, no ja, v devetdesetih, ko sta internet in mobilna telefonija postala dostopna praktično vsakomur. Prav zato so se med »doggerji« pojavile bolezni kot so klamidija, sifilis, hepatitis in virus hiv. Toda to ljudi očitno ne moti, saj se še naprej udeležujejo skrivnih srečanj in se zbirajo na spletnih portalih, kjer je na enem od njih kar 20 tisoč različnih članov. Vse skupaj spominja na svingerske zabave, toda pogoj je, da se seks odvije v avtomobilu in na parkirišču. Kljub opozorilom lokalnih zdravstvenih organizacij »doggrji« ne bodo odnehali, povprečno uspešen »dogger« pa na teden izmenja kar devet različnih partnerjev, seveda brez kakršnekoli zaščite. Dodatno nevarnost povzroča tudi odvisnost od tega početja, kjer posameznik potem ni več zmožen normalnega odnosa in seksa, temu pa botrujeta še alkohol in vse bolj dostopne droge za posilstva.

Filmska različica

Dogging: A Love Story, ki ga je lani posnel Simon Ellis, prikaže zgodbo o mladeniču, ki snema dokumentarec o »doggingu« in se odloči, da bo vse skupaj poskusil še sam. Zabavna in zanimiva zgodba nam tematiko približa zelo dobro, a žal ostane na stopnji mladinskih komedij, kar je seveda zelo nevarno za tiste, ki bi radi »dogging« poskusili v živo, saj ignorira nevarnosti in prej omenjene bolezni. Film nam predstavi številne »doggerje«. Eni seksajo, drugi le gledajo, tretji pa imajo radi, če se jih med seksom opazuje. Dokumentarni stil prikaza zgodbe tematiko približa tudi laikom, na vas pa je, če boste »dogging« kdaj poskusili v živo. Da se razumemo, seks v avtomobilu, kjer vas naključno zaloti kak moralist, ne šteje.