Šokantna spolnost v filmih

O tem, s kakšnimi eksplicitnimi seksualnimi prizori nas številni režiserji že od nekdaj poskušajo šokirati.

Golota že ob izumu filma

Golota je na filmu tako ali drugače prisotna že od samega začetka. Ali uradno ali pa »pod pultom«, se pravi na način, da so zanjo vedeli le redki izbranci. To seveda pomeni, da so prve porno filmčke snemali že na začetku dvajsetega stoletja, seveda s preprostimi kamerami in tako, da modernemu gledalcu danes delujejo kot parodija porno industrije. Konservativce takšni filmi in kasnejši razvoj pornografije ni nikoli ne vem kako motil, saj so se zavedali, da je to pač tržna niša, ki je ne bodo mogli prepovedati in ustaviti. Skrbelo jih je nekaj drugega in sicer težnje v kinematografiji v poznih šestdesetih in sedemdesetih letih, kjer so začeli seks eksplicitno prikazovati tudi priznani režiserji, kritiška srenja pa jih je pri tem celo podprla in jim zapela hvalnice. Asociacije na seks so se jasno da pojavile že mnogo prej, recimo pri igralki Thedi Bari, zvezdnici nemega filma, ki so jo proglasili za prvo tako imenovano vamp žensko ali pri igrali Mae West, ki je imela v svojih komedijah zelo mesene in provokativne dialoge. Toda šele šestdeseta in sedemdeseta so pomenila pravo revolucijo v »mainstream« filmih, kjer je postala erotika dostopna prav vsem gledalcem. Tipičen primer je bil kultni Poslednji tango v Parizu, kjer je strastno seksal celo Marlon Brando, brez dvoma tudi japonska klasika Cesarstvo čutil, nekakšen umetniški pornič, kjer je ženska moškemu na koncu odrezala penis, v povsem normalne dvorane pa so začeli prihajati tudi filmi kot je bila Emanuela, ki so jo označili za višek umetniške filmske erotike. In Globoko grlo, sicer čisto pravi pornič, ki je postal eden izmed komercialno najbolj uspešnih neodvisnih filmov vseh časov. Medtem, ko so Emanuelo povsod vrteli brez težav, pa je Globoko grlo naletelo na hude prepire s cenzorji, kar je jasno, saj je šlo za prikaz maratonskih felacij in za zgodbo o ženski, ki ima klitoris v grlu.

Evropa je bila veliko bolj pogumna

Evropa je bila kar se prikazovanja golote tiče veliko bolj pogumna od Amerike, saj so Čehi in Avstrijci že leta 1933 posneli Ekstazo, kjer se je glavna igralka Hedy Lamarr popolnoma gola kopala v jezeru. Leta 1960 je švedski mojster Ingmar Bergman v filmu Deviški izvir prikazal zelo direkten prizor posilstva in daleč za sabo pustil tudi ameriški film Odpadnik s provokativno in močno dekoltirano Jane Russell, ki so jo prav tako posilili, toda ne na tako jasen in šokanten način. Je pa prav Bergman že v petdesetih posnel dramo Poletje z Moniko, kjer se je glavna igralka okoli prav tako sprehajala popolnoma gola in se s svojim fantom ljubila v naravi. Seveda pa je bilo od časa odvisno, kaj je bilo prikazano na platnu. V času ekonomske krize med vojno so recimo prevladovali romantični filmi, v petdesetih so bile popularne prsate boginje tipa Jayne Mansfield, vse do sedemdesetih pa so imeli režiserji težave s cenzuro že za majhen poskuse prikazovanje seksa. Leta 1963 je javnost spet razburil Ingmar Bergman, ki je v svojem filmu Molk prikazal žensko masturbacijo, tri leta kasneje pa si je Luis Bunuel v filmu Lepotica dneva, kjer je bila glavna Catherine Deneuve, drznil prikazati prikrite želje po spolnem ponižanju. Še dlje pa je šel Ken Russell, ki je v svoj film Zaljubljene ženske vključil kar nekaj golih prizorov homoseksualne ljubezni. Ali pa Andy Warholl, mojster eksperimenta, ki je produciral filma Meso in Smeti, v katerih je kar mrgolelo seksa, golote in lezbištva.

Drzni so bili tudi Jugoslovani

Prav nič niso zaostajali tudi Jugoslovani, predvsem po zaslugi režiserja Dušana Makavejeva, ki je v svojem filmu Misterij organizma prikazal žensko pri masturbaciji, ki moškega privede do erekcije, potem pa si naredi odlitek njegovega penisa. Ali v filmu Sweet Movie, kjer je prikazal celo uriniranje in seks v čokoladi. Njegovi filmi so bili v takratni Jugoslaviji prepovedani, popularnost pa so si pridobili v ostali Evropi in v ZDA, kjer je bil najbolj drzen režiser Russ Meyer, obsedenec z velikimi prsmi, ki je v svoje filme dajal le ženske z zares ogromnimi dojkami. Sedemdeseta so bila raj tudi za tako imenovan sexploitation žanr, ki se je delil na mnoge podžanre, recimo na naciporno, kjer so bile glavne dominantne in pohotne nacistke. Tabuji so padli, meje med pornografijo in mainstream filmom skorajda ni bilo, Jane Fonda pa je dobila za vlogo prostitutke v filmu Klute celo oskarja. Danes je vse še bolj ekstremno, cenzure praktično ni, v skoraj vsakem filmu pa vidimo tudi frontalno goloto in zelo vroče prizore seksa.