Zgodovina gejevskega in lezbičnega filma (drugi del)

Preberite več o prelomnih filmih in ustvarjalcih, ki so proslavili »queer cinema« in zrušili prav vse tabuje, povezane z istospolno tematiko.

Tragični gejevski junaki

Petdeseta leta prejšnjega stoletja so resda prinesla kar precej znanih filmov z istospolno tematiko, toda vsi po vrsti so na geje gledali kot na nekaj slabega, kot na tragične junake, katerim se na koncu zgodbe ne piše nič dobrega in storijo celo samomor. Takšne usode so recimo prikazovali filmi Suddenly Last Sumer, The Third Sex, Advise and Consent in Reflections in a Golden Eye, medtem ko je dejstvo, da je imel glavni junak filma Mačka na vroči pločevinasti strehi težave prav zaradi homoseksualnosti, ostalo skrito. Kljub temu, da je bilo v romanu, ki je izšel nekaj let prej, to jasno nakazano. Prav zaradi vseh teh filmov, ki so geje v bistvu obsojali in jih sodili, pa se je razvil pravi »queer film«, kjer so različni in zelo pogumni avtorji geje začeli prikazovati veliko bolj sproščeno in navihano. Prelomen film je bil leta 1961 posneti Victim, sicer zgodba o geju, ki na koncu uspe premagati zlobneže, ki ga izsiljujejo. To je bil dejansko prvi film, kjer je gejevski lik, ki ga je igral Dirk Bogarde, na koncu zmagal in se ni predal žalostni usodi. Prav Bogarde pa je tri leta kasneje ob Julie Christie zaigral tudi v kultnem filmu Darling, ki si je drznil biseksualnost prikazati kot način življenja, kar je bilo za tiste čase seveda nezaslišano.

Šestdeseta so bila gejevska

Zlato obdobje za gejevski film se je začelo konec šestdesetih, ko je ameriška cenzura malce popustila in odprla vrata nekoliko drznejšim tematikam in prizorom. Tako je leta 1970 kultni režiser William Friedkin, ki je malce kasneje posnel nepozabnega Izganjalca hudiča, posnel celovečerec The Boys in the Band ter se posvetil zelo realističnemu prikazu življenja gejev. Gejevska tematika je postala bolj prepoznavni tudi po zaslugi raznih uspešnic, kjer so prav gejevski liki igrali zelo pomembno vlogo. Spomnimo se recimo Kabareta iz leta 1972, kjer je bilo takšnih in drugačnih gejev kot listja in trave in kjer je glavni igralec Joel Grey za svojo vlogo dobil celo oskarja. Pa filma Pasje popoldne, kjer Al Pacino banko oropa zaradi svojega ljubimca, ki si želi spremeniti spol. In seveda francoske klasike  La Cage aux Folles, ki je postala najbolj uspešen in popularen gejevski film takratnega časa in ki so jo Američani v devetdesetih z Robinom Williamsom posneli še enkrat. Omenjeni filmi so bili resda dobrodošla sprememba, toda pravi »queer cinema« se je začel z neodvisnim filmom. Z režiserji, ki so se tematike lotili nekoliko drugače, veliko bolj drzno in predvsem spontano. Tak je bil recimo kultni slikar in kasneje tudi režiser Andy Warhol, ki je v letih 1965 in 1968 posnel filma My Hustler in Lonesome Cowboys. Tak je bil seveda tudi nič manj kultni in posebni John Waters, ki je glavno vlogo svojih filmov zaupal legendarnemu transvestitu Divineu, kateri je najbolj zablestel v filmu Pink Flamingos leta 1973. Ti filmi so bili zelo pogumni in ostajajo drzni tudi za današnji čas, ko gejevstvo na filmu praktično ni več noben tabu. To so bili film gejevske subkulture, na katere so geji ponosni še danes. Tudi zavoljo edinstvene mešanice starih hollywoodskih melodram in pornografije, ali še bolje, kiča, ki je dosegel vrhunec v filmu The Rocky Horror Picture Show, kjer je bil glavni junak, katerega je odigral Tim Curry, pohotni in seksualno divji transvestit. Lezbični film je bil ves ta čas nekoliko v ozadju, gledalci pa so ga lahko v bistvu doživeli le skozi kako vampirsko grozljivko, kjer je glavna junakinja zapeljevala tudi ženske.